ronja
|
Tudi pri nas sestra kar izpraša po simptomih in ji vse razložim. Nimam problemov s tem: kar rabi vedet, ji povem. Če mislim, da mora otrok k zdravniku, potem so tako ali tako simptomi taki, da jih tudi ona razume. Včasih predlaga, da ostanemo doma, pa rečem, če bi se vseeno dalo kam nas stisnit (če se pač kaj že nekaj časa vleče) in se dogovorimo za kak drug dan. Včasih je smotano, ker te zdravnica vpraša, zakaj nismo že prej prišli (čeprav potem nič ne naredi, tako da kar se mene tiče itak nima smisla ), jaz sem pa že pred nekaj dnevi klicala, pa so rekli, da naj še počakamo... Včasih je pa kaka druga sestra, pa vem, da je samo viroza, pa hoče da se pridemo pokazat. Tudi prav, pač pripeljemo. Naša sestra itak ve, da nama ni za bit na bolniški, ker sva že tako preveč in da ne kličeva za brezveze in ni nikoli problem, da bi morali na vrat na nos letet (pridemo, če ni nič boljše), kakšna, ki nas ne pozna, se pač rajši zavaruje. Kadar imajo veliko gužvo, vejamem, da jih čim več poizkušajo prepričat, da ostanejo doma... Tudi meni ni bolanih za vlečt v največje gnezdo bakterij, imam rajši, da lahko pridem enkrat, ko ne bojo vsi krehali v čakalnici... Res pa je, da vejo, da ne hodimo brezveze in še nikoil nismo bili tam zdravi (razen na sistematskih) in verjetno me zato malo bolj resno jemljejo. Verjetno pomaga najin študij (biologija), da malo bolj ločiš kaj je res nevarno in kaj ne, malo karakter, da noben od naju ni paničar, malo moje izkušnje, ker sem bila res veliko bolana in sem doživela že svega i svašta od "bogov v belem", tako da sem čisto zadovoljna, če so samo malo sitni, svoje delo pa opraijo, malo pomaga pa tudi empatija, da so tudi oni ljudje in da po 16 urah dela pa mogoče res nisi židane volje... Jaz kadar pridem v sobo in vidim, da se sestra ven ne vidi, ji dam čim bolj mir, pa se samo nasmehnem ali kaj prijaznega rečem, da se ozračje malo razelektri. Isto pri zdravnici. Pa navadno kar pomaga:) Je težko, če te skrbi za tvojega otroka, ampak navsezadnje je to v njegovo dobro, tako da se moramo takrat pač malo potrudit. Imam jo v ZD Metelkova. kaj naj rečem? Osebje s katerim sem imela opravka tam - je naravnost katastrofalno. Zanimivo, tudi mi imamo p. v Metelkovi, pa nimamo slabih izkušenj (ok, se najde kdaj kak slab dan, to ga imamo itak vsi... ampak na splošno rečeno se mi zdi, da se trudijo). Pa smo bili že pri različnih zdravnikih in vsem mogočih sestrah, ker sta malidve odkar sta v vrtcu res skoz nekaj bolani... Res je, da se včasih kaj zmotijo, ampak to se vsi zdravniki in tega sem navajena. NI mi všeč, ampak nimam kaj naredit, saj se jaz tudi kdaj. Prijaznost pri zdravnikih pa jemljem kot bonus - meni je glavno, da dobro opravijo svoje delo in da so do otrok nežni, da se jih ti ne bojijo, pa tudi če mene zraven gleda grdo. Sem spoznala že precej zelo prijaznih in ne ravno strokovnih zdravnikov in imam rajši godrnjajoče, pa strokovne, ker si potem hitreje zdrav. Saj, če dobiš prijaznega strokovnega, super, jackpot! Ampak pač vsak dan ni dan za jackpot;) nazadnje, ko sem peljala hči k zdravniku, je bilo tako, da je nikakor nisem uspela naročit. Ali je bila zasedena linija, ali pa ni nihče dvignil telefona. Toje pa definitivno res! Jaz povprečno kličem 20x, da dobim koga. Tako pač je, če sestra dela, težko še telefon dviguje in če ima zunaj gužvo (kar pozimi navadno je), potem da prednost pacientom pred telefonom... Mi ni všeč, ampak jih razumem, čeprav je prav frustrirajoče! Je pa logično, da so v manjših krajih lahko zdravniki bolj prijazni, se bolj posvetijo posameznemu pacientu,... Ker je pač manj ljudi in imajo več časa. Tu pa jih čaka polna čakalnica, pa jih morajo vse vzet do 19h, več je nujnih primerov (ker jih tudi iz manjših krajev pošljejo na Metelkovo, recimo)... Verjamem, da je težko. Tako da: očitno niso vedno samo zdravniki in sestre krivi, čeprav se strinjam, da znajo bit težki. Ampak jaz si vzamem kot izziv, da kako godrnjajoče bitje nasmejem. In potem je dan veliko lepši. Enkrat je našo p. nadomeščala druga na sistematskem in ko je privršala mimo, sva se z lubijem spogledala: "samo da ne bo tale..." pa je bila. Ampak ko sva bila notri in sva bila prijazna, nama je pa zelo lepo razložila handling, ko sva jo vprašala, čeprav z najino pikico ni bilo nič narobe, da bi handling nujno potrebovala. Ji je bilo všeč, da bi rada delala prav, čeprav ni nujno. In čeprav je bila do nekaterih pacientov tečna, do naju ni bila, potem, ko sva bila midva vztrajno prijazna. To delo je pač stresno, pa ljudje so zraven. Ni vsak za to delo, predvsem pa verjetno nisi celo življenje najbolj optimalen za to delo. Včasih imaš vsega poln kufer in bi se najrajši nekam zavlekel, da ti dajo vsi mir. Tisit, ki delamo tako delo, da je to mogoče, imamo srečo, saj nas računalnik ne bo grajal, če ga mi grdo gledamo. Tisti, ki delajo z ljudmi, pa tega ne morejo in so pač sitni. Tako jaz na to gledam, po veliiiiiko izkušnjah z zelooooo različnimi zdravniki. Sem pa še vedno zelo vesela, če naletim na kakega prijaznega in strokovnega hkrati;)
|