 |
RE: kaj naj naredim, kako si naj pomagam
17.6.2010 11:45:35
|
|
|
|
ronja
|
madela, ne, nočem tega rečt. Omejitve ti postavlja bolezen. Ampak ti pa lahko iščeš alternative, nateguješ, gledaš, kaj se da,... Si aktiven pri reševanju svoje situacije, čeprav ne moreš tega, kar bi rad. Omejitve ti postavlja bolezen, ampak ti jih lahko včasih premakneš. Včasih se jih ne da, nekaterih se ne da nikoli, tiste pač sprejmeš. Ampak v svojem bivanju po bolnicah, ki ga ni bilo tako malo, sem videla veliko ljudi, ki niso več poizkušali, ki so se vdali v usodo... In to je narobe, po moje. Vsaj meni niso izgledali srečni, no... In en kanec tega sem zasledila tudi pri kajnaj- ker ne sme aktivno športat in ker ima določeno prehrano, se je kar vdala, da ne more naredit nič. Ok, ne more shujšat na svojo začetno težo - ampak to ni največji problem. Lahko pa je aktivna, išče poti - navadno nam tudi naši moški pri tem radi pomagajo - če pa se vdaš v bolezen, se hitro naveličajo (po opazovanju, izkušenj s tem nimam).
Ni tako zelo različno; ko sem bila na berglah in je bila precejšnja možnost, da se zadeva zakomplicira in bi ostala na vozičku, sem se spraševala, če bi se s tem lahko spopadla - in takrat sem si rekla, da ne, zato to ne pride v poštev (in sem imela srečo, da res ni bilo tako), danes pa bi se, ker imam pač  in teh ne morem kar pustit... In ne glede na to, koliko bi imeli z mano problemov, mislim, da jim lahko še vedno dam toliko, da se jim splača, da sem tu. Zdaj to vem, takrat nisem imela tega občutka, da sem tako pomembna. Takrat te moči nisem mela v sebi, zdaj jo pa imam - dajo ti jo pa ljudje, ki te imajo radi in ki bi jim bilo težje brez tebe, tudi če si v groznem stanju...
Če vzamem tvoj primer invalida: seveda ne bo mogel več hodit in to je najboljše sprejet - zato pravim, da je treba sprejet - tudi določene omejitve. Ampak ni pa treba sprejet "vsega tistega, kar pride zraven", pa ni direktno povezano. Recimo da invalid potem ne more več na sprehod, da ne more več na izlet, da ne bo dobil službe, da ga nobena ženska ne bo marala... Ker to pa ni nujno tako, pa jih dosti tako misli. Bo pa moral v vsako tako stvar vložit veliko več energije, tudi financ, kot pa jaz ali ti, ki se enostavno usedeva na bicikel, avto, vlak in odpeljeva, kamor želiva, enostavno spoznava nove ljudi... In gotovo je nama lažje dobit službo, verjetno tudi fanta. Vendar pa jo tudi on lahko dobi (in službo in punco). In tudi on lahko gre na izlet. Lahko športa - samo pač sedeči basket namesto navadnega. Lahko vrtnari, samo da ima rastline na pultu, ne na gredici, itd... To sem mislila. Da najdeš aleternative. Ker ti dajo samospoštovanje in navsezadnje te tudi drugi bolj cenijo, če vidijo, da nekaj delaš kot pa če samo obupavaš in se smiliš sam sebi.
Da ne smemo sprejet kar vsega, kar pride zraven. Ker zdravniki ti rečejo: ne tega, tega in tega delat, pa vsega tega ne boš nikoli več mogla... In če nikoli več ne poizkusiš, potem ne veš, da mogoče pa vseeno kaj lahko. MOgoče ne popolno, lahko pa več, kot so ti rekli, recimo. Ker se tudi zmotijo. Ker se marsikaj da. Recimo kolesarit na berglah, tega niti ne sprašuješ, ker veš, kaj ti bojo rekli... Ampak se da. Jasno ne na velikem moškem biciklu, kjer moraš dat nogo čez in moraš stat na eni nogi, česar ne moreš, če maš drugo zlomljeno, ampak na poniju pa lahko kolesariš, ker se lahko nanj usedeš tako, da ne obremeniš ene noge. In potem v gl. kolesariš z drugo. IN si mobilen, čeprav si na berglah, recimo. Enostavno se veliko boljše počutiš, kadar najdeš kako tako luknjo. Ker ti da spet tisto malo samostojnosti .
Invalid tega ne more, lahko pa si zasluži in kupi prilagojen avto ali voziček ali pa natrenira roke, da pride lahko daleč tudi "peš". In ni več toliko odvisen. (čeprav mi je grozno, ko vidim, koliko je preprek - ko si z vozičkom, jih vidiš - samo da jaz voziček lahko v končni fazi primem in nesem, invalid pa nima kaj, mora bogvekje okrog...) To se mi zdi, da bi morali popravit.
Ne more več opravljat terenskega dela, lahko pa recimo še vedno dela delo v pisarni, intelektualno podobno, načrtuje stvari, samo izvajajo jih potem drugi. Če ni tega dela, se lahko nauči kak računalniški program, po katerem je povpraševanje in zamenja poklic in je spet vsaj finančno neodvisen, pa še občutek ima, da ga nekje cenijo. Sprejmeš to, česar se ne da spremenit in spremeniš (na boljše) to, kar se da. Mejo ima pa vsak drugje, pa še s časom se spreminja, ker smo različno močni v različnih obdobjih.
Žal mora to res sprejeti,ampak to ne pomeni,da je zaradi tega sedaj srečen...
100x podpis! Sem znorevala v toplicah, ko so mi vsi mlajši plozali, kako so veseli, da se jim je zgodilo, kar se jim je zgodilo, ker so zdaj ne vem kaj spoznali, ker so čisto drugi ljudje zdaj, itd... Sama nisem tega nič kaj rabila in sem si bila čisto ok taka, kot sem bila, nisem hotela postat nekdo drugi... In še zdaj bi rajši, da nikoli ne bi imela tiste prometne. Sem pa vesela, da se je tako izšla, to pa ja - ker lahko bi se hujše . pa na koncu koncev se mi je par stvari potem izšlo drugače, kot sem planirala in ker mi je zdaj všeč tako kot je, je bilo to očitno za nekaj dobro. Pa vesela sem, da je po statistiki zdaj malo manj verjetnosti, da imamo kmalu še kako hudo;)
Ampak nisem bila pa nikoli srečna, da ne morem hodit, ko nisem mogla hodit, niti nisem bila nikoli srečna zato, da ne smem pobožat muckov, ki jih imam rada. Niti da ne morem normalno na en sprehod po travniku ali prespat na senu. Vseeno pa vse to še kdaj pa kdaj probam, da vidim, kako je (ne smeš pa skoz probavat, ker se samo zakomplicira) - zaenkrat še ni ok , je bilo pa en čas že skoraj super.
Tega tudi nihče ne pričakuje od tebe (razen kakšnih z opranimi možgani)! Nihče ne pričakuje, da bomo srečni, ker imamo neko bolezen. Ampak da bomo srečni KLJUB TEMU, da imamo neko bolezen!
|
|
|
|
Natisni
