|
ronja -> RE: kaj naj naredim, kako si naj pomagam (16.6.2010 21:47:53)
|
Skoraj me že živcira ta "stav"-sprejmi, sprejmi, sprejmi...ma fak of, NE sprejemam vsega. Ni mi všeč, da sem bolna, ma ne da mi ni všeč, NOČEM biti in NE BOM. Zakaj je?? Zakaj bi bilo treba sprejeti vsak šit, ki nam pade v življenju? Zakaj sprejeti vsa zdravila, s katerimi farmacija upravlja nad nami? Zakaj sprejeti to novodobno psihologijo-sprejmi vse in življenje bo lažje? Zakaj?
Hehehe, saj se strinjam s tabo: tudi jaz nočem bit bolna in včasih sem isto govorila: nočem sprejet bolezni. Ampak ti pa lahko povem, zakaj jo moraš. Ker če je ne, potem skup letiš na najbolj neprimernih mestih;) Ker s tem delaš štalo tistim, ki jih imaš rad, ker je to slabo za vse, ki te imajo radi. Ker misliš, da si ok, ker bolezen tako odmisliš, ker je dejansko ne priznavaš. Ampak te lahko prehiti. Če si hitrejši, je super. Tudi sama sem eno dolgo obdobje živela popolnoma brez zdravil, še maraton sem brez odlafala (pa je tek bil zame najbolj nemogoča oblika rekreacije, vse drugo sem lažje počela). Ampak včasih pa ne gre brez, včasih smo iztrošeni in rabimo nekaj od zunaj, da nam pomaga. Zato včasih moramo sprejet tudi sranje, ki se nam dogaja, da ga lahko začnemo kidat stran;) In včasih rabimo pri tem tudi zdravila - čisto zato, da preživimo - no, vsaj na svojem primeru ti lahko tako odgovorim. Vedno pa probam brez, vedno nategujem nazaj proti normali, samo včasih prehitim in takrat me pokne nazaj, hehe.
Pa sprejet bolezen ne pomeni sprejet vse omejitve. Te so individualne in jih lahko vedno pomikamo! Sprejet bolezen pomeni samo to, da ne zapravljaš več energije za ta "ne bom, nočem..." in jo rajši usmeriš v "bom"
Jaz nikoli ne verjamem, če mi rečejo, da nečesa ne bom nikoli več mogla - do zdaj niso meli še nikoli prav[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]. Ampak kljub temu pa v določenem obdobju pač česa ne moreš, j* ga. Sicer se boriš z mlini na veter in izgubljaš energijo (believe the one who's tried[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]- verz ukraden iz konteksta, amapk tudi v tega paše, pa še koncert je mel bobek zdaj;))
No, tole se meni zdi narobe...Da mu ne poveš, kako se počutiš...Partner je tukaj tudi zato, da mu lahko zaupam svoje strahove, razočaranja, bolečino..., ne samo da se imam fajn z njim in mu povem samo lepe stvari...
Predvsem pa pogovori o naših strahovih zbližujejo. Zbližujejo partnerje med sabo in zbližujejo nas same s samim seboj...
Podpis.
Ja in je prekleto težko, sploh če si pred tem popolnoma samozadosten in nenavajen odvisnosti od drugih.
Kajnaj, to prekleto dobro poznam in je tudi kar se mene tiče daleč najtežji del bolezni! Vse bi še šlo, samo ta hudičeva odvisnost... Ampak vse mine, res! Tudi v novi bolezni najdeš svojo neodvisnost, tudi v novem delu boš dobila izkušnje, te bodo ljudje cenili,... Privoščim ti pa tudi jaz ne, vsekakor ne! Ampak se je vseeno vredno boriti, pa včasih tudi pop*, včasih to moramo. Jaz sem znorela, ko sem bila na berglah in nisem mogla do brisače, ki sem jo mela spravljeno na vrh omare in sem pač sicer vedno splezala gor... Čisto sem ven padla, sem se zjokala! Amapk potem mi je bilo lažje... IN drugi so končno razumeli, kaj je problem... Ljudje se težko vživijo v bolnika, če niso bili nikoli v tvoji koži, tu jim moraš pomagat. Ne skrivaj svojih misli v sebi, tako ne bodo vedeli, kako hudo ti je - pa morajo...
|
|
|
|