amelie
|
Ta tema je pa malo zaživela, super! Mi smo včeraj prišli z dopusta v Bohinju. Vse dneve smo preživeli zunaj, kar mi res ogromno pomeni. Mali je užival, nič sitnaril, nič jokal, ko smo bili zunaj, se je lepo igral s svojo žirafico, ki jo ima v košari, ko je bil lačen, sva se podojila, podrla kupčka in hop nazaj v košaro. Smejčkal se je vsakemu, ki je not pokukal Prav očarana sem nad njegovo potrpežljivostjo, ker midva z dragim imava oba čebelice v riti Vidim, da se pogovarjate o teži otročičkov. Midva sva imela tudi na začetku težave, ker je mali zgubil več kot 10 % porodne teže in še po enem tednu ni nič napredoval. Je bil tak zaspanček, da ga po dveh minutah dojenja nisem več mogla zbudit. Zato sem mu začela dodajat (črpanje mi ni šlo), ampak sem ga vedno pred tem pristavila in tehtala, koliko je popil. Po dveh, treh tednih je spil 90 ml pri meni in takrat sem dodatek pospravila. Od takrat dalje Žiga raste, se redi in se doji tudi več kot desetkrat dnevno. Ko hoče jest, mu dam. Zdaj ima že konkretno preko 6 kg, odpustna pa je bila 3.740. Lahko rečem, da je debelušček, saj pri dobrih dveh mesecih na trebušček komaj spravi 74 cifro, ampak tako pač je. Pediatrinja je zadovoljna, pravi, da sta njena sinova tudi bila taki bombici, jaz pa tudi po začetnih težavah raje vidim, da imam požeruščka kot zaspančka. Sicer se veselim obdobja, ko se bo število podojev zmanjšalo, ampak zaenkrat se ne pritožujem. Samo, da je bajsi zdrav in zadovoljen Po drugi strani pa bi sama komot bila malo manj bajsi ... Zdaj sem začela malo gledat, kaj dam v usta. Od začetka se res nisem s tem ukvarjala, zdaj pa bom počasi iz junk fooda prešla na zdravo prehrano, ob kateri se itak najbolje počutim. Samo problem je, da se ne pripravi tako hitro kot ragu in makaroni in bo treba spet malo kuhat začet ... Ohjoj ...
|