|
Rebeka_ -> RE: partnerjev otrok (17.6.2010 13:31:50)
|
Prebrale sem tole temo in moram pristaviti še svoj piskerček.
Mož ima iz prejšnje veze 11 let staro hčerkico, skupaj pa imava sedaj enoletnico. Mož je z bivšo končal, ko je bila mala stara 2 leti, midva pa sva začela, ko je bila stara malo več kot tri leta.
Skratka, da ne bom preveč dolgovezila - ker je bila pač bogica itd. itd., živela pri mamici, očita videla samo vsake toliko časa (po navodilu csd), se mi je takrat vedno zdelo, da ji vsi popuščajo in ji vsi dovolijo vse - moj partner, babica, dedi. Tudi jaz sem takrat imela težave - sama s sabo, da se razumemo - kako ji ne postavijo nekih mej, da je treba ubogat, da se je treba držat neki norm in meril. Ko sem tako enkrat želela nekaj, sem pozabila kaj že, mi je rekla nazaj - ti pa že nisi moja mami! To mi je rekla triletnica! Po tem sem potrebovala kar nekaj časa, da sem predvsem razčistila sama s sabo in prišla do ugotovitev, katere so prinesle predvsem pozitivne spremembe. Najprej sem njo sprejela kot osebo, kot nebogljenega otročka, ki nič kriv, da je tako kot je, da je hčerka mojega partnerja, in kot tako jo moram sprejet in imeti rada. Torej - nobenega ukazovanja, nobenega dretja, nobenih grdih in nejevoljnih besed več z moje strani. Ko je prišla sem jo lepo pozdravila, jo vprašala kako je kaj, itd. itd., jo stisnila, in tako sva postale prave prijateljice! Nikoli ji ničesar več nisem ukazala, vedno sem na lep način začela kaj bi bilo potrebno narediti -npr. pospraviti igračke, joj, kaj če bi ona meni zdaj to malo pomagala, ker otroci ponavadi sami pospravijo igračke za sabo, potem npr. umivanje zob - poveš zgodbico kako je imela ena sošolka v prvem razredu tako grde zobke, ker si jih ni umivala in glej ga zlomka, ni treba več prositi, da si gre umit zobe, itd. itd. Zdaj se super razumeva, meni celo več zaupa kot možu, saj sva ja prijateljice! [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image] Pred poroko smo imeli še nekaj težav, ko ji je njena babica govorila, da po poroki bom pa jaz njena mačeha (bilo je ravno v času ko je bila popularna pepelka in podobne pravljice), pa je zadevo zelo elegantno rešila moja tašča, ko ji je rekla, da je zato ne bom imela nič manj rada, in se je potem zelo veselila poroke. Ko sem ji povedala, da bo dobila bratca ali sestrico je bila neizmerno vesela, komaj je čakala, da se je dojenček rodil, jo prišla pogleda v porodnišnico (s svojo mamico seveda), in jo ima zelo zelo rada. Res pa je, da ko sva prišle iz porodnišnice, sem ogromnokrat rekla moji piški kako jo imam rada in nato še da imam tudi sestrico zelo rada, tako da se zdaj super razumemo vsi skupaj. In tudi funkcioniramo kot družina - v kolikor imamo namen kam it, pa magari samo v živalski vrt, vedno počakamo na vikend, ko bo z nami tudi starejša sestrica. Nikoli ne gremo nekam brez nje.
Tudi z bivšo - torej mamico prve hčerke - se sedaj dobro razumemo. Na začetku je bilo nekaj težav, zdaj ko sem sama mama, razumem zakaj - zelo težko svojega otroka zaupaš neki tuji ženski, tako da ji sedaj lahko rečem samo še "Hvala ker si mi zaupala v varstvo in v vzgojo svojega otroka!"
Torej, moj nasvet - imej ga rada in tudi pokaži mu to ljubezen. Tvoj pa naj ti pri tem pomaga, lahko se vsi skupaj kdaj stisnete, vem, da je moj mož velikokrat priletel s svojo hčerko v naročju do mene, ter naju obe naenkrat stisnil in smo se samo stiskali! Vse ostalo bo prišlo samo od sebe. Ne sili ga v nič, ker triletnik z ignoranco samo kaže, da mu nekaj ni všeč, mislim, da ignoranca ni namerna in škodoželjna. Otrok je sposoben neizmerne ljubezni, samo priložnost mu je treba dati ter ga sprejemati kot osebo, kot odraslega, na poseben otroški način z veliko ljubezni.
Boš videla, vse se bo rešilo na pravi način, samo veliko volje je treba! :)
|
|
|
|