samado
|
Ker je pri nas isto, se meni to sploh ne zdi neobičajen problem  Včasih je bila galama samo takrat, ko sem jo oblačila, v lupinici se je takoj pomirila, v košari pa spala tudi po dve uri. Ah, to so bili časi
Sedaj ne mine ne sprehod ne vožnja z avtom brez histeričnih izbruhov. V avtu jo poskušam zamotit, če sva pa same, pa moram ustavit, jo vzet k sebi, malo pomirit, počakat, da najhujše mine in se lahko odpeljeva naprej - par kilometrov ponavadi  Sprehod pa - ko sva oba z  , se ponavadi izmenjujeva (eden jo nosi, drugi poriva voziček), če sem pa sama, je pa to malo težje izvedljivo. Budna v vozku noče ležat, sva dala že športno varianto gor (stara je 4 mes), ki se sicer čisto poleže, pa nič ne pomaga. Upam, da bo boljše, ko bo lahko čisto pokonci sedela. Tako da jo sedaj malo nosim, malo je v vozku, za izredne situacije imam v vozku vedno kengurujčka.
Na začetku sem izgubljala živce zaradi tega, potem sem pa si rekla, da bistvo sprehoda v večini primerov ni v tem, da pridemo do neke točke, ampak da je  na svežem zraku. Ko pa jo vidim, s kakšnim zanimanjem opazuje okolico in mimoidoče, mi pa to ne predstavlja več takega problema, ampak jo z veseljem ven vzamem.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Gledam druge vozičkarce in se zdi, da vsem otroci lepo spijo oz. nič ne jokajo. 
tam je pa čepela tut po par ur in ven gledala 
Najrajši na rokah opazuje okolico in gleda, kako rinem voziček, ko se kolesa vrtijo. Da ne omenjam, kako bi rada vse pregledala na vozičku, ko sva na kaki klopci, pa vsa drevesa pregledamo in liste nabiramo. Zato jo dam raje v kenguruja, dokler jo še lahko nosim glede na težo. 
