Vijoličarka
|
V bistvu hočem reči, da se po operativnem povečanju prsi še najbolje počutijo plastični kirurgi. To je zdaj precej nov biznis, ki se je šele v zadnjem času široko razmahnil, oglašujejo se v glavnem samo uspehi, o neuspehih ali celo tragedijah slišimo redkokdaj. Celo o težavah se kaj dosti ne govori. Sploh pa ne o tem, kar je povedala Ronja, da je treba minimalno na deset let operacijo ponoviti, če nočeš izgledati kot strašilo. Jaz se strinjam z Mlakarjem: vse so vredne spoštovanja. Spploh pa, kaj ti mar, če si te kdo na plaži ogleduje. V resnici si ti samo misliš, da vsi na plaži razmišljajo samo to, da imaš ti majhne prsi. Morda eden ali dva brezveznjaka, drugi pa ne. Če bi te videla jaz, bi ti bila neskončno nevoščljiva. Ni prijetno trogati te gmote okoli, ni prijetno biti tarča slinastih pogledov pohotnežev, ki te zredicurajo na kos mesa. Ni prijetno noisti oklepa, še manj je prijetno kupovati bluze, ker ti nobena ne paše. Niti pod razno si ne morem privoščiti pulija, ker je pregrozno, ne morem nositi luštnih oblekic brez naramni. Če so oblačila bolj oprijeta, so me sami joški, če so bolj ohlapna, izgledam kot fižolček na dveh palčkah. Avtomatično izgledam par kg težja in debelejša, kot v resnici sem. Mar ni škoda: zdravja, časa, denarja? Kaj pa, če boš prav ti tista, pri kateri se bo zakompliciralo? Ker je ta množična dejavnost še zelo mlada, je zelo malo navdušenih pacientk, ki bi morale opraviti že drugo operacijo.
_____________________________
When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."
|