Predporodna tesnoba / depresija

Predporodna tesnoba / depresija (Polna verzija)

Forum >> [Nosečnost] >> Čvekanje v pričakovanju

Sporočilo

Anonimen -> Predporodna tesnoba / depresija (21.5.2010 7:48:49)
Pozdravljene! Pišem ker si moram nekje olajšati dušo in mogoče slišati kakšen nasvet od katere, ki je šla čez podobne težave kot jih imam sedaj jaz. Noseča sem 16 tednov. To bo drugi otrok. Z novim partnerjem. Nosečnost je bila bolj ali manj nenačrtovana. Preden sem zanosila sem mislila da si želim drugega otroka z novim partnerjem. Ko pa se je prikazala črtica, se je vse postavilo na glavo. Nisem več vedela ali si tega otroka res želim. Vse bolj pogosto so prihajale misli na splav. Naj nakratko obrazložim mojo situacijo in vzroke, ki mislim da botrujejo moji tesnobi. S prvim partnerjem, ki je oče mojega otroka sva se razšla, ko je imel prvi otrok komaj 6 mesecev. Ostala sem sama z dojenčkom. Sesul se mi je svet. Kar dolgo sem rabila, in s pomočjo prijateljev, sem se znova pobrala. Čez nekaj časa sem spoznala novega moškega, ki je čisto nasprotje prvemu partnerju. Je ljubeč, potrpežljiv... skratka vse kar si bi želela. In zanosila sem. Tu pa so na dan privreli moji strahovi in travme. Ali bom spet ostala sama? Še z drugim otrokom.... Te misli me vedno znova preganjajo. Zato sem ves čas slabe volje, žalostna, nastrojena...... Partner mi sicer stoji ob strani, ampak se bojim da ga bo potrpljenje z mano minilo. Nisem še zbrala toliko moči, da bi se iskreno z njim pogovorila. Vse kar mu povem je v neki jezi, navalu žalosti in trme.... takrat izrečem veliko besed, ki jih sploh ne mislim resno. Ampak vem da ga prizadanejo. Zadnje čase se prav sovražno in žleht obnašam do njega. Zato me še bolj skrbi, da me bo zato zapustil. Vse to povzroča pri meni veliko žalost, skrbi in solze. Govorim si da si ne želim tega otroka, da ga ne maram, da bi bilo bolje če bi kar splavila. Zato čutim ogromno krivdo do tega otroka..... ki ga imam seveda vseeno rada, saj je moj. Kaj mi svetujete??? Se samo smilim sama sebi... ali bi lahko zadeva privedla v depresijo? Razmišljam da bi si poiskala pomoč pri psihiatru, saj se bojim da bojo zaradi mene trpeli tisti ki jih imam najraje, tudi ta še nerojen otrok. Hvala vam, ker sem vam lahko potožila.

Martinčka -> RE: Predporodna tesnoba / depresija (21.5.2010 11:57:57)
draga anonimna! jaz ti svetujem da kot prvo, vse kar si tukaj gor napisala poveš svojemu partnerju! mu poveš da si v nosečnosti še bolj občutljiva in se mu izpoveš da bo vedel kaj te muči in da bo vedel zakaj se kdaj tako obnašaš do njega, ker si očitno tega ne zasluži! in ja, vse to vpliva na tvojega otroka saj bi zdaj morala biti vesela in polna lepih pričakovanj ter nikakor ne sovražna do otrokovega očeta/tvojega partnerja! kaj filozofsko se ne bom poglabljala v tvoje probleme-morda se bodo druge, ker res mislim da moraš najprej vse svoje strahove zaupati svojemu partnerju, ker navsezadnje so oni tukaj ob nas tudi zato da nam negativne strahove pomagajo odgnati ali jih premagati! želim ti vse najlepše, ter resnično ti želim da bi otroka v sebi vzljubila in se zavedla da je sad vajine ljubezni in ne začetek propada! pusti preteklost za seboj in dovoli svojemu življenju da živiš novo, boljše življenje z osebo ki te ljubi in spoštuje! v kolikor ti pogovor s partnerjem ne pomaga ti priporočam obisk kakšnega terapevta!

Anonimen -> RE: Predporodna tesnoba / depresija (21.5.2010 18:52:01)
Draga Anonimna! Te čisto razumem. Zdaj si pod vplivov hormonov, ki tvoja čustva in strahove še poglobijo. Meni se zdiš zdrava, normalna in hkrati odgovorna, pa malce prestrašena noseča ženska. Glede na to, da si po prvem porodu ostala sam z otrokom, so sedaj ti tvoji občutki in strahovi zopet prvreli na plan. Meni se zdiš prav odgovorna do otroka, ki ga nosiš, saj se zavedaš, da ga je treba ne samo "narediti" in roditi, ampak zanj tudi in predvsem skrbeti. Žal to tvoj prvi partner ni znal in ti je povzročil bolečino, vendar pa sedaj ne bi bilo prav, da bi to kar se ti je zgodilo, vplivalo na srečo s tvojim drugim partnerjem. Poskusi se pogovoriti s partnerjem, povej mu, da ti je težko. Predvsem mu pojasni, zakaj se tako slabo počutiš, povej mu za svoje strahove. Je težko, verjamem, ampak gotovo je sedaj tvoj novi partner zelo zbegan, ko ne ve, kaj se s tabo dogaja, mogoče celo razmišlja, da je on kaj napačnega naredil. Jaz imam malce drugačen problem. Prvi porod je bil zame kar huda izkušnja, do tik prad koncem je šlo kar solidno, potem se je sinu začel ustavljat utrip, tako da smo ga morali na hitro spravit na svet. Sledil je vakuum, 2x sem bila zelo prerezana, sledila narkoza, ročno luščenje posteljice...K sreči vse ok z otrokom, jaz pa razrezana, šivana, nisem mogla sedet, ne ležat, mali bi se velikokrat dojil, spal ni veliko, izgledala sem, kot da me je povozil vlak (ampak dobesedno). Glej, opisano samo po sebi nima povezave s tvojim problemom, bi ti pa rada povedala, da je mene sedaj ravno zaradi teh preteklih izkušenj STRAH RODIT. Vso nosečnost sem se neizmerno veselila svojega drugega dojenčka, sedaj pa, mesec pred koncem kar ne bi rodila. Pa vem, da ne gre. V glavnem, sama se borim s starhovi tako, da si dopovedujem, da bo šlo!!! Tudi ti NE DOVOLI, da ti slaba izkušnja pokvari veselje in srečo z novim partnerjem! Res nikoli ni garancije, da z njim ostaneš do konca življenja /upam pa, da je PRAVI) in držim pesti, tudi jaz ne morem predvideti, kako bo potekal moj drugi porod (pa upam, da bo manj stresen), vendar nič v življenju ni 100%. Poglej, lahko stopiš na prehod za pešce, pa te povozi divjak..., po tej logiki ne bi nihče hodil po cesti, češ ker je nevarno... Držim pesti, da bi zmogla iti čez strahove, upam, da nama obema uspe razčistiti z njimi. Ne dovoli, da bi tvoja slaba izkušnja vplivala na tvoje nadaljnje življenje. Če ti bo prehudo, govori s svojim ginekologom, če ne gre, se zaupaj komu, kakšnemu terapevtu, tudi tukaj na forumu. Srečno!

Stran: [1]