barni
|
Jaz tea razumem, da ti je zorpno rečt, da ti je zoprna situacija, čerpav ne poznam podrobnosti. Mi prvo leto nismo dobili varstva v vrtcu (ja ne boste verejel tudi to se dogaja) in tudi za drugo leto ni bilo nič jasno a bo ali ne bo. Iskala sem privat varstvo v bližini, ker je bila zadnja opcija varstvo pri babici. Pa se žal ni izšlo in pristali smo pri varstvu pri babici. In ja, bilo mi je skrajno zorpno ravno zato, ker so to moževi starši in je potem vse stokrat težje rečt. Saj je mož tudi na začetku postvil meje, samo kaj, ko te kmalu postanejo tako ohlapne. Meni je šlo veliko stvari na živce, vendar ni bilo druge opcije, pa pač sem bila vesela, da mi pazijo otroka, sicer ne vem kam bi ga dala. Jaz sem komaj čakala, da bo konec tega varstva, pa sta se oba trudila, da bi bilo čimbolj po najino, samo ko sva prišla iz službe, smo potem jedli kosilo skupaj (ker je bilo že kuhano in kako naj rečemo, da ne bomo jedli?), pa potem se je otrok še malo igral a ne? In sta minili dve uri, mi pa še vedno pri tašči in tastu. Hvala bogu smo kmalu dobili obvestilo, da smo sprejeti v vrtec. Tšči sicer ni bilo ravno najbolj prav, samo jst sem pa do neba skakala. Če ga ne bi, ne vem kaj bi naredila. KEr sem pogrešala ravno to - da bi bili mi samostojna družina. Čeprav mi je težko vsak dan skuhat kosilo (ker ne maram kuhati in pridem pozno domov, se raje potrudim, kot da bi še naprej furali prejšnjo sceno. Kakšen bi rekel, kako sem neumna, saj sem imela vendar vsak dan kuhano, pojedla sem , vstala in šla, še pospravit mi ni bilo treba. Ne zamenjam za čas, ki ga preživimo sami v troje. Ne vem kako bi to speljala, če ne bi dobili vrtca, ker stanujemo v isti hiši, vendar v dveh popolnoma ločenih enotah, pa je potem težje rečt, da moraš nekam nujno it. Glede kosila je bilo pa vedno hudo, še ko smo živeli pri njih (midva sama), je bil vedno problem okoli kosila, tko da bi težko skenslali ta običaj, da skupaj potem pojemo. Poskusi z vrtcem, če ga lahko dobiš. ČEne pač pridi in otroka enostavno odnesi. BOlje prva zamera, kot zadnja. Te pa razumem, da ti je zoprno rečt. Meni je bilo tudi. Ja nismo vsi tako odločni in neizprosni. Sploh če imaš občutek, da si nekomu nekaj dolžan, da ti dela uslugo. VEndar pa če nimaš izbire, si potisnjen v kot.
|