|
turbo -> RE: Šole in vrtci (10.5.2010 15:15:07)
|
IZVIRNO SPOROČILO: ZARA
Ja, saj se strinjam, ampak se mi zdi, da otroka nekako "izgubiš" ko gre v prvi razred, sam sistem ga posrka vase. Vse se zgodi naenkrat. Novi prijatelji, menjava okolja, učiteljice, ... prehitro je vse skupaj. Ampak po drugi strani pa razmišljam, kako smo bili mi dobesedno vrženi v 1. razred in je bilo v 90% vse OK.
Kaj pa vem, starši smo pač različni.
Meni so bile vrtčevske scene pogosto odveč, pa srečevanja, slinjene staršev. Ja, čudna sm.
Ko je šel sin v 1. razred mi je bilo tudi na začetku čudno, sva oba zamenjala okolje, :-),
ampak potlej ko sem videla, da mu je fajn, da z veseljem hodi in dela,
da sta učiteljici fajn, da nam marsikaj povesta direktno, brez olepšavanja.
Je imel razred na začetku probleme, ko sta bila dva fantka vajena, da sta, v primeru, če jima ni bilo kaj prav, kar ročno obračunala.
Pa sta sklicali sestanek, povedali javno, potlej še individualno.
Moj fant v 1.r ni nikogar poznal, a ni bilo problema, saj otroci se hitro spoznajo in spoprijateljijo.
Hči bo pručru letošnje leto, če mene vprašaš ji je, vsaj trenutno in po njenih besedah,
prav malo mar bodo z njo skupaj v razredu tudi sovrtičkarji.
Na prvi razred, novo družbo in tršice, komaj čaka, tako da tudi jaz zrem optimistično naprej.
Spremembe so dobrodošle.
Kako uspešni, zadovoljni bodo naši otroci in z njimi tudi mi, tako ne moremo vedeti.
Gremo počasi, korak za korakom, predvsem pa težave rešujemo sproti.
Pri nas sedaj nekako spimo, šola, vrtec tečeta po ustaljenih tirih,
bo pa prišel 4., 5. itn razred, ko bo sine (posledično tudi starši) moral vložit precej več energije.
Saj je trenutno šola bolj kot ne špas in prijetno druženje. S tem, da ne hodi v kakšno prijetno vaško šolo (mogoče le-te niso več prijetne, ne vem!), ampak v "razvpito" mestno, ki je veljala za valilnico kriminala že v mojih, olala, letih. Pa nič, lezemo dalje...
|
|
|
|