Matejusska
|
Vidim, da se je debata razvnela. Pa da najprej odgovorim tebi, ledenaa, saj sem kar pričakovala, da se boš s svojimi komentarji javila med prvimi. Če bi dobro prebrala moj post, bi tudi razbrala, da svojemu otroku vsekakor želim pomagat, nisem ena tistih mamic, ki raje kot noj zarijejo glavo v pesek kot da bi priznale, da njihov otrok potrebuje pomoč, imam pa v mojem primeru občutek, da se mojega otroka forsira čez meje njegovega individualnega razvojnega tempa, ki, kolikor berem izkušnje drugih mamic, ni prav nič prepočasen. In to forsiranje po moje ni nujno vedno otroku v korist. In ja, prepričana sem, da RA naredijo veliko dobrega, naša punčka je živ dokaz, stojim pa tudi za tem, kar sem napisala - da se od otrok, ki hodijo v RA in na podobne "obravnave" pričakuje več kot od ostalih otrok, ki jih pediater na rednih sistematskih pregledih v tistih 5 minutah samo na hitro pogledajo. Prav tako si stroka ni enotna - eni pediatri se držijo Denverja kot pijanec plota, drugi pa po njemu pljuvajo, ti kot starš in kot laik pa potem vedi, kdo ima prav. K sreči mi zdrava pamet toliko dela, da se prav vsakim besedam vsakega dohtarja tudi ne dam prestrašit, kar pa zagotovo ne velja za nekatere mamice in te se mi smilijo. Sicer pa je naša deklica dobrovoljen in živahen otrok, niti 2 minute ni pri miru, vse jo zanima, rada ima živali, ko vidi ptičke ali psa ali mačko, kar vriska, prav tako ima rada otroke, v njihovi družbi uživa, se takoj vklopi, veliko se sama zaigra, je res posrečen otrok, vidi se, da ima smisel za humor, kadar jo kaj pohecas. Skratka, prisrčen otrok. Prav zato sem prepričana, da ni z njo prav nič narobe in da bo že spregovorila, ko bo prišel njen čas. Seveda pa jo bom naročila tudi k logopedinji, itak je čakalna doba skoraj pol leta, saj nikakor ne bi rada, da bi si nekoč očitala, da bi svojemu otroku lahko pomagala, pa mu zaradi svoje ignorance nisem. Sem pa na Viziti brala odgovor nekega pediatra, ki pravi, da otroci, ki so zelo živahni, ponavadi spregovorijo kasneje, saj za govor "nimajo časa" niti energije, ker vse pokurijo. Sicer pa, kot sem pisala v enem od mojih prejšnjih postov, naša deklica tudi z žličko noče jesti sama. Iz kozarca sicer lepo pije, ne gre nič mimo, ampak sama ga ne bo držala, če ga pa že prime, bi ga pa ona naokoli metala. Je bilo obdobje, ko jo je zanimala žlička, ko sva hrano skupaj zajeli, potem jo je pa sama v usta nesla, zdaj pa ni šans, da bi jo prijela sama, se začne jokat. In če bi poslušala določene strokovnjake, bi jo MORALA učiti, kar pomeni zame siljenje in njen jok. Ne vem, kam gre ta svet, vse je nekaj prisiljeno in preforsirano.
|