julam
|
sem že hotela novo temo odpret, pa bom kar tukaj nadaljevala. Se strinjam, da je razlika med bujno domišljijo in laganjem. In naš skoraj 4-letnik me je že večkrat NALAGAL. Obvlada zadevo in to me skrbi, kaj bo vnaprej. Ne zaupam mu.
Npr danes zjutraj sva se zmenila, da se obleče, gre lulat, potem pa lahko pogleda risanko (na njegovo željo), dokler se ostali ne zrihtamo. In se obleče in gre v kopalnico in slišim vodo iz pipe in je sumljivo hitro nazaj. Prižgem TV, še enkrat vprašam, če je šel lulat, mi zagotovi, da je in to je to. Potem pa grem v kopalnico sebe štimat i n ugotovim resnico: mulc je samo vodo odprl, zaprl in opravil. Torej WC nedotaknjen.
To je bilo zame premišljeno in zavestno laganje, s ciljem, da čim prej pride do risanke. Evo, to mi pa ni več nedolžno, niti ni bujna domišjlija. Skrbi me, kakšne mi bo natolceval v puberteti, če že zdaj obvlada.
Seveda sva imela dialog, seveda ni bilo več risanke,... ampak vseeno, a so kakšne metode, kako rojenim lažnivim kljukcem izbiti iz glave ta način komunikacije? Ta starejši je 5 let, pošten do konca, naivko, nikoli ne laže, čeprav ga kdaj zasrbi.
Prosim za nasvet... 
|
Natisni
.Mi je pa ena rekla, da otroci ne lažejo, ampak imajo bujno domišlijo
.
), ampak se pa tudi zgodi, da gre dol k dediju in mu naplete, da je že jedel kosilo, zato da dobi keks. 
in prisezem, da je ni nikoli od nikogar dobila niti po riti v plenici, kaj sele na golo kozo...zasluzla si jih je pa res vsaj 5 na dan
Se pokaka v pleničko, prav vidiš ga, on cel rdeč, smrdi na polno, pa ga vprašaš če se je pokakal on pa ful prepričljivo: neeee. 
