|
metaa -> osamljena (25.3.2010 20:51:35)
|
Želim si samo kakšne spodbudne besede. Saj vem, da jamranje nič ne pomaga, ampak tako mi je hudo.
Mož pravi, me nima več rad (po več kot desetih letih!), da ne čuti do mene kar bi moral (razen tega, da ga zelo skrbi, da si ne bi kaj naredila) in tega ne morem sprejeti, sploh ker ga neskončno ljubim in tudi najina dva mala sončka. Ne znam živet brez njega. Saj se zamotim, ampak misli mi skoz uhajajo k njemu. Pretrgala se bom od truda, kako popraviti razmerje, ne zmorem več, on pa sploh ne želi reševat. Se mi zdi, da sem v redu punca, da imam srce na pravem mestu, nisem plehka-denar mi ne pomeni nič oz. le sredstvo, da lahko kolikor toliko normalno živimo, sem čustvena, poštena, ljubeča, možu nikoli nisem težila, ga omejevala, samo ljubila sem ga. In sedaj se mi podira vse, v kar sem verjela - zakon, družina. Tako hrepenim po nekom, ki bi te stvari cenil in mi vračal ljubezen, včasih bi kar "s ceste" potegnila koga, samo da bi me objel in mi dal malo topline, po kateri tako hrepenim. Sprašujem se, ali na tem svetu res ni nič več sveto, za kaj neki bi človek hotel še več kot ljubečo ženo in dva zdrava sončka. Ali sem samo jaz tako čudna. Vsi mi pravijo, da sem čedna, zelo v redu punca in da si zaslužim nekoga, ki bi me resnično imel rad. Ampak jaz mislim samo nanj in na to, da brez njega ne morem živeti. Včasih se mi zdi, da bom kar zblaznela, tako boli, da me je zavrgel in nimam volje živeti, saj se bojim, da ga bom večno ljubila in zato vedno trpela. Tudi otrokoma se ne morem in nimam več volje prav posvetiti, saj sem nemirna, žalostna, živčna in zelo zelo osamljena... Vem, da moram to premagati, ampak se ne znam dvigniti nad to, bojim se, da je bolečina močnejša od mene in da bo zmagala.
|
|
|
|