|
Mala_princeska -> RE: JUNIJSKI SONČKI 2009 3.del (13.5.2010 14:56:19)
|
Joj tole sem najprej hotla nalimat:
LLLMojca Re: nočno dojenje in (ne)kvaliteta spanja
14.10.07 22:01 Moderator
Imate prav, ni recepta, kako večjega dojenčka, pa tudi malčka prepričati, da se bo ponoči manj pogosto zbujal.
Mamiurja, vaša deklica se zbudi vsako uro, z jokom. To kaže, da se verjetno ne prebudi povsem, prebudi se deloma le iz plitkega spanca (plitki spanec je faza sanjanja) in se zna uspavati sama. Mnogi dojenčki tega ne znajo, potrebujajo božanje, dojenje, dudo, stekleničko,... skratka pomoč. Starši jim nudimo pomoč po svojim močeh in prepričanjih, kaj je v taki situaciji prav.
Eni menijo, da je prav, da otrok spi v svoji posteljici, in vstajajo, mu pobirajo dudo,... Drugi menijo, da je vredu, če otrok, ki se nenehno zbuja del noči spi pri starših, posebej, če tako vsi spijo bolje in čakajo, da otrok zraste in se zna uspavati sam. Tretji se požvižgajo na norme v naši družbi in z otroci spijo skupaj, tudi če se ti ne zbujajo, ker se jim zdi to naravno in povezovalno. Četrti v različnih starostih preizkušajo različne metode, s katerimi bi otroka čim prej naučili, da bo znal spati sam, metode pa iščejo v knjigah ali pri drugih starših in njihovih izkušnjah.
Kako boste ravnali vi, veste torej samo vi. Recepta ni predvsem zato, ker je nestrinjanje med ljudmi prisotno že v osnovi. Če čutimo, da je otrokovo zbujanje za družino problem, ki ga je treba popraviti, bomo ravnali povsem drugače, kot če menimo, da se dojenčki pač zbujajo in bomo to preživeli.
Naprej: Tudi družine, ki ta problem zaznavajo in kjer so starši utrujeni, sitni, nervozni, zaskrbljeni, negotovi,... rešujejo problem diametralno nasprotno. Eni dojenčka ne morejo "premakniti" in se sami prilagodijo situaciji, da laže preživijo. Drugi se osredotočijo na ukrepe, s katerimi bodo dojenčka prepričali, da se bo postopno prilagodil on.
Ob tem zagotovo takoj vidimo, da je spanje dojenčka zelo povezano z družinsko situacijo in z vrednostnim sistemom staršev, z njihovo stopnjo utrujenosti in zmožnostjo prožnega odzivanja.
Ko beremo katerokoli knjigo o spanju, moramo vse to imeti pred očmi. Avtor te knjige jo je zagotovo zaznamoval tudi s svojimi osebnimi vrednotami in prepričanji, ali naj bi, kje naj bi, kdaj naj bi dojenčki spali in znali spati sami. Zato so knjige, v katerih se najdemo, in knjige, ki nas kvečjemu spravijo v obup, ker govorijo tisto, v kar mi morda ne verjamemo, a v obupu začnemo to prakticirati. Mamica, ki npr. verjame, da je zbujanje dojenčka normalno, pa je zelo utrujena, ga bo morda poskušala naučiti spati z metodo kratkega joka in vračanja v sobo, ne bo ga dvigovala iz posteljice, če pa metoda pri njenem odločnem otroku ne bo delovala, se bo počutila še bolj krivo in brezupno, knjigo pa bo na koncu verjetno spravila daleč od oči. Mamica, ki ugotovi da denimo njen otrok bolje spi sam kot z njo, pa bo veretnoiskala drugačno branje.
Dokler z otrokom ravnamo ljubeznivo, pozorno in prislihnemo njegovim potrebam, za prepričevanje oz. učenje spanja uporabljamo nasvete, primerne starosti in otroka v kriznih situacijah ne puščamo samega, mu zagotovo ne povzročamo nobenih psihičnih posledic. Nisem psihologinja, mamiurja, v to, kdaj ima otrok lahko vedenjske in komunikacijske motnje, ker v zgodnjih letih ni uspel navezati stika s starši, se ne morem spuščati. Učenja spanja z metodo izjokavanja, torej daljšega joka, pa La Leche League ne priporoča.
Članek, zagotovo vreden prevoda. Ker ga za enkrat še ni, upam, da berete angleško: Sleeping Lika a Baby? [www.llli.org]
In še eden, ki jasno sporoča, da "zdrav" spanec za odrasle in dojenčke ne pomeni nujno isto stvar: Rethinking "Healthy" Infant Sleep [www.llli.org]. Kaj je torej za dojenčka pavilno spanje? To, kar pod tem razumemo odrasli? Otrok, ki se zbuja, lahko povsem vredu spi. Da zbujanje za dojenčka ni dobro in bi moral spati čim prej brez prekinitev, je žal le mit naše kulture, ki nujno ne drži.
Mamiurja, dojiti in omagati ali trenirati otroka spati in živeti ne bi smeli biti edini alternativi v vašem življenju! Morda boste po branju teh dveh člankov še enkrat laže premislili in našli tretjo - vašo pot, da bo otrok zadovoljen in vi bolj naspani. Tudi sama sem bila v isti dilemi in pod hudim pritiskom, in sem dolgo rabila, a vendar našla našo rešitev. Za vas verjetno ni prava, zato jo ne bom razlagala, saj je pogojena z navadami, prepričanji in stanjem v naši družini. Vsak potrebuje svojo.
ana, upam, da bodo ta zapis in pripeta članka pomagali tudi vam odgnati misli o razvajanju. Res pa je, da mejo nikoli ni mogoče postaviti. Je le moja meja, vaša meja,... Če ne morem več, če potrebujem spremembo, če je otrok toliko večji, da lahko nekatere nsše signali razume in upošteva, je čas, da nekaj ukrenemo. Kaj in kako, to pa vemo le sami in se učimo iz lastnih poskusov in napak.
Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Spletna stran organizacije LLLI [www.llli.org]
Spletna stran društva LLL Slovenija [www.dojenje.net]
Ko je ena spraševala, če je njen 8.mesečnik razvajen, z dojenjem ponoči...
|
|
|
|