|
pikapoka00 -> RE: ne morem imeti otrok (8.7.2010 14:29:27)
|
Živjo
tudi jaz imam ta sindrom, za katerega vem že dobrih 11 let, da ga imam. Zanj sem zvedela že pri 16.letu. Z operacijo sem počakala, da sem našla resnega fanta, s katerim sem še danes. To mi je predlagala moja ginekologinja. Moja situacija, kdaj mu povedati in kdaj ne je čisto drugačna, kot ste ve omenjale. Fantu sem povedala že še predno sva postala resen par - to je bilo nekje v 14 dneh, ko sva začela z vsakdanjim druženjem. Prej sva se poznala samo vizuelno iz diskotek in podobno. Pri meni je tako, da se dokaj hitro na nekoga navežem in sem raje povedala hitro, preden bom že tako navezana nan. Bila sem bila pripravljena raje prej nehat z njim, če bi se odločil za drugačno pot, kot pa potem, ko bi bila že tako zelo navezana nanj. Vendar je vseeno ostal z menoj in sva skupaj še danes. Sedaj pa že razmišljava od posvojitvi in ravno včeraj sva bila na centru za socialno delo, kjer sva se bolj podrobno zanimala, kje in kako začeti s postopkom posvojitve.
Letos bom stara 28 let in glede na to, kako dolgo se pri nas vleče postopek s posvojitvami , sva se sedaj odločila, ker si tega resnično želiva in sva resnično pripravljena na to.
Je pa res, da takih problemov ne moreš vsakomur zaupati. Najtežje mi je bilo oz. nama je bilo in je še, ko začnejo ljudje spraševati (glede na to, da vedo kako dolgo sva že skupaj) kdaj bova imela otroke. Stanovanje imava uštimano, redno službe imava oba, okoli naju je vse več novorojenčkov in seveda je razumljivo, da se ljudem poraja to vprašanje. Pa vendar probavam, da ne pokažem navzven tega občutka "žalosti", da to tega ne bo prišlo prav kmalu.
Midva kljub velikemu številu skupnih prijateljev (in prijateljev nasploh) tega problema ne omenjava vsakomur, je le peščica boljših (zelo dobrih) prijateljev, ki ve za ta problem, tudi med sorodniki tega ravno ne razlagam, ker mislim, da se jih ne tiče.
Na razpolago sem, če bo katera hotela kaj več povprašati o tem.
Punce ne obupat prekmalu.
LP
|
|
|
|