|
ajsek -> RE: KRST - a ga je RES treba? (21.3.2010 14:01:02)
|
IZVIRNO SPOROČILO: thevenus
IZVIRNO SPOROČILO: ajsek
Jaz sem krščena, pa me to ni na noben način ožigosalo. [sm=zmeden.gif]
Če otroku zliješ pol deci vode na glavo in je to njegov edini stik z vero in Cerkvijo, ga to ne bo prav na noben način zaznamovalo. Če ga pa vzgajaš v veri, bo pa to nanj vplivalo, tudi če boš 15 let počakal s krstom.
Vrednote, ki jih starši prenašajo naprej na otroka, ga zaznamujejo, to je dejstvo. Ampak ne vem, zakaj bi bilo bistveno bolje, da otroka vzgajaš v ateizmu kot v veri. Niti slabše, da ne bo pomote. Vsak po svoji presoji.
Me pa ne bo nihče prepričal, da je ta floskula, da želite dat otroku izbiro in ga zato niste krstili, karkoli drugega kot ateistična vzgoja. A doma kdaj molite? A greste v nedeljo k maši? A mu pripovedujete zgodbe iz Sv. Pisma? Vi ste izbrali, da ga ne boste vzgajali kot kristjana, kar je ravno tako "vsiljena" odločitev, kot če bi ga. Samo v današnjih časih in v naši generaciji se to smatra za bolj sprejemljivo.
Pri tej dilemi se mi ne zdi sporen sam krst (zlivanje vode na glavo), temveč to, da z njim izkažem podporo cerkvi kot instituciji in da se podredim nečemu, v kar ne verjamem. To se mi zdi neumno. S fantom razmišljava o krstu samo zaradi njegovih staršev. To, da nek vernik pričakuje od mene, da se v njegovi cerkvi pretvarjam, zato da bo storjeno, kar se spodobi pa se mi zdi višek neumnosti. Kako naj obljubim, da ga bom vzgajala v nečem, v kar ne verjamem?
Molitev, zakramenti, obiskovanje maše se mi ne zdijo vera, temveč tradicija in uklanjanje katoliški cerkvi. Nič nimam proti veri, a iskrene vere vidim bolj malo, večino gre za nekaj "kar se spodobi in je prav" in ljudje to počno, ker so tako naučeni in ne, ker bi o tem razmišljali. Nevzgajati za kristjana da otroku možnost biti karkoli. Nikoli mu ne bom rekla, da je vera neumnost, vzgajati ga v nečem, v kar ne verjamem, pa bi bilo hinavsko. Otroku bom enostavno rekla, da ne vem, "kaj je res" in kaj ni in da bo to moral sam zase raziskati. Vera je lepa, a poiskati si moraš svojo vero.
Menim, da je edino pošteno, da je starš do otroka iskren, zato mislim, da pač učimo otroke tisto, v kar verjamemo, hkrati pa jih moramo naučiti misliti s svojo glavo.
S prvim odebeljenim delom se popolnoma strinjam. Saj sem napisala, vsak po svoji presoji. Če se ti zdi vera nekaj neumnega, je krst zate nesmiselen. Za tvojega otroka pa tudi, ker sam krst brez verske vzgoje pomeni bore malo.
Se pa niti slučajno ne strinjam s tem, kar sem ti podčrtala. Otrok ima v vsakem primeru možnost biti karkoli. Hkrati pa tvoja vzgoja v vsakem primeru vpliva nanj. Vzgoja v neveri ni nič bolj objektivna in nevtralna, kot vzgoja v veri. Katoliki otroka učijo, da bog je, ti ga učiš, da boga ni. In ne se sprenevedat, da ni tako.
En čisto banalen primer:
Božični prazniki. Katolik svojemu otroku razloži, da praznujemo rojstvo Jezusa Odrešenika. Da se je to res zgodilo. Ti pa, da katoliki verjamejo, da se je takrat rodil Jezus. V smislu, da to itak ni res, samo nekdo drug to verjame.
|
|
|
|