RE: Sestrina nosecnost (Polna verzija)

Forum >> [Zanositev] >> Upamo skupaj



Sporočilo

Anonimen -> RE: Sestrina nosecnost (28.2.2010 20:45:26)

menim, da bi se morali začeti zopet več dejansko pogovarjati z ljudmi, ki so nam blizu.
z njimi reševati zakaj-e in postavljati zato-je.

odnosi z ljudmi so sila komplicirana zadeva. žal.



blaža -> RE: Sestrina nosecnost (28.2.2010 21:25:36)

Prebrala sem sicer le prva dva posta, pa vseeno odgovorim.

Ne nisi grda in za moje pojme si čisto normalna.

Jaz imam na srečo dva otroka, ne predstavljam si pa, da ne bi mogla zanosit.

Se mi je pa zgodilo, da sem med enim in drugim otrokom mela ss in je čez dva meseca dobila otroka moja kolegica in sem kmalu dušo spustila od žalosti, pa ne, da ne bi bla srečna zanjo ali za tega otročka , ki se je rodil, daleč od tega.



Anonimen -> RE: Sestrina nosecnost (28.2.2010 21:33:44)

IZVIRNO SPOROČILO: astrid1

Mizantrop, nikjer ni napisala, da je na sestro jezna, ker je zanosila. Prizadelo jo je tisto o splavu.



ja, vem. sorry, se je navezovalo tudi na tisto temo na linku [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]



TRIŠ -> RE: Sestrina nosecnost (1.3.2010 5:33:44)

Popolnoma normalno zate je to razmišljanje glede splava[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]
Upam ,da čimprej zagledaš +,ta čas pa na veliko razvajaj svoje nečakce[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]



Anonimen -> RE: Sestrina nosecnost (1.3.2010 7:36:56)

Punce najlepsa hvala vsem za spodbudne besede in tudi graje. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image]





koala -> RE: Sestrina nosecnost (1.3.2010 8:13:08)

Draga Anonimna, te poponoma razumem in ja za večino od nas ki smo imele probleme z zanositvijo so takšni občutki popolnoma normalni.

Se spomnim situacije ko je moja sestra zanosila, ko sta prišla povedat da pričakujeta, sem jaz ravno tisti dan dobila menstruacijo, že itak sem bila čisto sesuta zaradi tega saj je bilo že preveč teh nezaželjenih menstruacij, potem pa še novica o novi nosečki. V meni so se mešali občutki sreče ker je na poti novo življenje in občutki žalosti, nemoči,... ker to novo življenje ne raste pod mojim srcem. Sicer sem bila neizmerno ponosna ko se je rodila nečakica in sem jo hodila z veseljem pocrkljat, samo v dnevih ko sem imela menstruacijo pa sem se pač distancirala, ker je enostavno preveč bolelo..

Aja glede nezaželjenih nosečnosti,... Še preden sem sploh začela razmišljati o tem da bi imela otroka me je to zeloooooo jezilo in žalostilo, mast pa saj nismo leta 1919  ko ni bilo možnosti zaščite, v sodobnem času pa se vsaj pšpo moje /razen v ekstremnih primerih nezaželjen otrok NE SME zgoditi/ preveč je možnosti kontracepcije in ni šmet da ena paru ne odgovarja.

benika tudi me ki imamo težav z zanositvijo poznamo drugo plat medalje, no vsaj jaz jo. Ko se je na testu končno prikazal tisti tako zaželjen plusek je bila v postopku tudi meni zelo draga oseba in ji ni upelo pa sav skupaj jokali, najprej zaradi žalosti nad njenim neuspehom, potem pa zaradi sreče ker je meni uspelo in prav tako sem jaz z njo jokala solze sreče ko mi je tri dni po rojstvu mojega sončka prišla povedat da bosta tudi onadva kmalu starša.




Shilou -> RE: Sestrina nosecnost (3.3.2010 13:24:52)

Anonimna poznam podobne občutke. Sama sem doživljala, ko sem izvedela, da svakinja pričakuje. Stara sta 21, podnajemnika, zakreditirana do gor, skupaj niti 3 leta, se zelo kregata, ona brezposelna,... Sama sem se najprej razjokala, ko mi je moj povedal preko telefona ( veliko je službeno odsoten ). Novico sem morala držati v sebi mesec dni, dokler ni moj prišel domov in sva skupaj šla do njih. Nato so  nama povedali. Bla sem vesela za njuju in jima čestitala, čeprav je v meni bilo drugače. Še potem sem rabila en čas, da sem sploh razumela, da je res noseča. Problem je tale, da si sama zelo dolgo otroka želim, a je bila zmeraj skrita želja. Ker sem zrasla gor, češ najprej štalca polj pa kravca in da določene stvari morajo biti porihtane. Sama sem v srečni zvezi s partnerjem že 8 let.  Stara sem 24 let. In enostavno nisem si znala predstavljati, da lahko pri teh letih imaš otroka in skrbiš zanj. 



Hope2 -> RE: Sestrina nosecnost (3.3.2010 14:04:25)

IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen

Punce mene pa odkriti zanima kako tiste, ki ne morete zanositi prenasate, ko izveste, da je katera od vasih prijateljic ali sorodnic noseca?

Jaz sem vceraj zvedela da je noseca moja sestra. Ze tretjic in se ne vedo ce ga bodo obdrzali, ker se jim je poneserecil... Odkrito receno jokam ze dva dni. In sploh ne vem kako naj sprejmem tole s sestro.

Ne me met pregrdo, ampak saj nekomu, ki lahko to zaupam...




Kako naj sprejmeš? Ne vem, to je tvoja sestra, celo če sta v dobrih odnosih ne vem zakaj taka vprašanja. Je en kup žensk ki delajo splave, pač njihova odločitev, zaradi niih ne boš bolj noseča, zaradi njih si lahko samo žalostna, ampak to te ne bo pripeljalo nikamor. Jokati kot dež, padati v depresijo.... zaradi drugih, hm, težko se ti bo godilo v življenju če boš tako nadaljevala. Še huje ker gre za sestro, ki jo imaš rada, ki je družina. Seveda te potre, izjočeš, pa sprejmeš zadevo in spostuješ sestrino odločitev. Tudi pozabila ne boš nikoli tega trenutka, ampak življenje gre naprej, zaživet moraš, zaživet moraš za sebe, naredit moraš nekaj za sebe, za vaju s partnerjem, za bodočega otroka.... Zatorej pobrati se je treba in se ne obremenjevat z drugimi.

Jaz sem na svojega čakala 6 let, medtem je sestra 2x zanosila, tudi prijateljice, vse klepetalke na RR, ostala sem sama in edina. Ja tudi s cmokom v grlu, tudi z jokom kak dan ali dva, ampak za vsako sem bila posebej vesela. Tudi splavila je (namerno) 1 prijateljica in zato zdaj ni nič manj moja prijateljica. Vse kar me je držalo pokonci je moč, da bom tudi jaz enkrat noseča in zato sem na temu delala. Nisem se pustila besedam strokovnjakov, da ne bom mogla imeti svojega otroka, temveč sem preštudirala ves internet, knjige.... in naredila veliko za sebe, nisme čakala, da mi bo dete padlo iz dohtorjevih rok v objem, nisem čakala na čarovnike v beli halji in nisem objokavala drugih nosečnosti. Za to ni časa, živi svoje življenje in zato se je treba borit in nekaj naredit

Se popolnoma strinjam s tistimi, ki so napisale, kako je lahko hudo nosečim povedat novico nekomu, ki ne more zanosit. Ampak žal moraš povedat, saj prej ko slej se itak opazi. In tudi mamicam, ki že imamo zdaj otroke, je težko govorit nekomu, ki jih še nima, o otrocih. Prav hudo mi je včasih it na kavico s prijateljico ali koligicami, ki še nimajo otrok, pa jim odgovarjat na vprašanja, ali pa avtomatsko kaj pohvališ, pokritiziraš svojega otroka, malo pojamraš, saj vidim, da jih včasih zbodemo, ap čeprav ne priznajo..... in eh, ni fajn ne za ne ene za druge[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]



Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2]