|
majra -> RE: Zakaj? (27.2.2010 20:08:54)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Gina
POglej, anja, mogoče se ti bo zdel moj odgovor čuden, ampak meni se zdi, da enostavno ne razumeš, d asmo si ženske in moški v svojih bistvih res zelo različni. To kar je tvoj naredil, bi naredilo pol decev. IN po drugi strani boš težko našla žensko, ki te ne bi razumela. Ženske smo tako narejene, da imamo v sebi tisto odgovornost, poskrbet za čisto vse aspekte in hudo resno jemljemo naše odgovornosti. Nam ni dovolj, d a poskrbimo za otrokove osnovne potrebe, ampak hočemo biti v tem popolne, ker ni dovolj da če smo bolne, našega otroka čuva tašča, ampak mora biti zanj popolno poskrbljeno, če ima v hiši fotra. Katera ženska te ne bi razumela? Skoraj vse bi te. Take smo. Po drugi strani ima večina decev v sebi program, ki pravi, poskrbi za nujne reči (za svojo familijo), sicer pa najprej poskrbi zase ker če ne boš poskrbel dobro zase, ga ni, ki bi to storil namesto sebe. Iz tega razloga jaz napišem včasih, da so deci mnogo bolj ego. Ampak taki so - po naravi, ne samo zato, ker bi bili tako vzgojeni. Tudi tvoj te enostavno ne bo razumel, kako ti ni dovolj, da je zrihtal varstvo. On je poskrbel za otroka. IN v resnici je. Ne tako, kot bi ti, ampak otroku ni bilo hudega, ti bi pa lahko ležala. Jasno je, da si se ti ob tem krivo počutila, ker si ženska, ker imaš to v sebi, da te odgovornost ne zapusti niti če si na smrt bolna ne. In čist jasno je, da če bi bil v postelji tvoj, da bi mirne vesti ležal naprej brez kančka slabe vesti. Zakaj? Ker ima v sebi vgrajeno spoznanje, d a mora poskrbet zase. In on se ne bi nič sekiral, ker je otrok v dobrih rokah, ne pa v najboljših, tudi če bi ti medtem šla delat. On bi počival. Hočem ti povedat, da je vse v glavi. Če se sekiraš, je to v glavi.
Problem rata, kako zdaj ta dva različna svetova skup spravit. Ti s svojim, čisto ženskim videnjem sveta in on s čisto moškim. Po moje moramo ženske postat malo manj občutljive in bolj ego in moramo posledično dece pred dejstvo postavit in se ne sekirat, če je rešitev malo manj idealna od pričakovane. To res ful deluje. POglej, ti si dosegla svoje, poskrbel je za otroka. Samo rešitev ni bila idealna - otrok je šel k tašči. Ampak bila je pa zadostna rešitev in v okviru tega, da mora on poskrbet za otroka. In na tvojem mestu jaz ne bi delala kosila. Pustila bi otroka jest pri tašči, jaz bi jedla nekaj iz vrečke ali bi naročila da mi pripeljejo pico na dom in bi veselo počivala. Omogočil ti je to, zakaj delaš cirkus iz tega, naredi iz njegovega kujanja nekaj zase. Nehaj mlet v sebi, kako je to grozno, v resnici razumsko gledano ni. Otroku v resnici ne bi bilo nič hudega, tvoj pa bi spoznal, da se ti ne sekiraš ob tem, pa da bo naslednjič moral ravno tako poskrbet za otroka, četudi bo šel delat - zdaj te pa čustveno izsiljuje in ti padaš na finto. Jaz ne bi bila tečna, prav prijazna bi bila z njim, rekla bi mu, d aje lepo,d a mi je dal cel dan časa, da k sebi pridem, vednar bi zahtevala par odgovorov. Vsekakor najmanj to, da mi pove, kje je. In verjemi mi, če ne bi naletel na odpor, ampak na dobro voljo, bi naslednjič sporočil, kod hodi.
Naredi si iz neprijetnih reči, ki so del čustvenega izsiljevanja ali pa ga vsaj ti tako občutiš, dan ki je tebi v prid. Vzemi si čas zase, uživaj, namesto da trpiš, ap še več odgovornosti si nakoplješ. Nikdar ne popusti, kadar izvaja take reči. Ne padaj na finte. Pusti še naprej njemu odgovornost. Zdaj si mu jo naložila, pa naslednji hip spet vzela proč. A boš otroku, ki ne bo takoj naredil vsega točno tako, kot si ti pričakovala, tudi odgovornost kar vzela, pa namesto njega naredila? Najbrž ne. Ampak z vsemi ljudmi v lajfu je skor isto. Če jim odgovonrnosti ne pustiš, ker sitnarijo, brcajo ali naredijo na pol, se nikdar ne naučijo odgovornost sploh prevzemat.
Gina, kako si to fajn in resnično napisala. Vsaka čast [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley20.gif[/image]
Dokler nisem imela otrok, sem se vedno spraševala, kaj za vraga vse moje prijateljice, znanke težijo toliko svojim partnerjem za brezvezne stvari. Sedaj ko imam otroke, se velikokrat ujamem, da mojemu utrujam za malenkosti in mu očitam, da sem za vse sama, čeprav on naredi dosti oz. veliko iz moškega aspekta. Pač moja pričakovanja so se povečala, njemu pa občutek "dolžnosti" ne.
Problem nastane, ker mu jaz mojih pričakovanj ne povem, ampak si mislim, pa saj to mu mora bit logično, ker pač meni je logično.
|
|
|
|