|
ronja -> RE: Do konca bolano!!!! (7.6.2010 14:08:16)
|
se je katera vsedla s tasco in razlozila kako vam izgledajo neke stvari, kako se vi pocutite ob tem in tem... da si zelite to in to, da menite, da to in to... resno, mirno in brez iskanja krivca, samo govorite o svojih custvih in razumevanjih in dovolite tascam, da vas opozorijo kje jo napacno razumete in zakaj... kvaliteten pogovor marsikaj resi.
Jaz sem poizkušala - kar nekajkrat. Vendar je šla v 90% stran (navadno sem prbala, ko je Ronja spala, da sva imeli mir, pa se ji je na lepem začelo mudit domov - sicer se ji nikoli ne mudi domov), v ostalih 10% pa se je začela z Ronjo pogovarjat oz. jo je šla pobožat. Me je pa zadnjič enkrat presenetila, ko je pa ona naredila korak naprej, da naj ji vedno kar direkt povemo. Na žalost se je pripravljena pogovarjat samo, če se ne vidimo veliko in ji sin pove stvari zelo direkt in je ne pusti pobegnit. Jaz tega (še) ne znam naredit, bi se rada naučila, ampak po pravici povedano, ne znam. Skratka, on jo zna prisilit, da razmisli, jaz pa še ne...
Pa sploh ni slaba, je zelo dobra ženska, samo ne vem, če lahko gre čez tisto, kar jo tako zelo ovira, da mora delovat na ta način... Verjetno ji je preveč boleče in je lažje živet tako...
Bila sem zadosti nesramna, da sem jasno in glasno povedala, da na te finte ne bom reagirala.
Vidiš, tega se moram pa še naučit! Meni je to težko! Prepričana sem, da bi jo to zelo prizadelo in se ves čas sprašujem, ali je to nujno potrebno, saj tako čisto ok funcioniramo... Zato bom poizkusila z alternativo: da ji rajši pomagam takrat, ko rabi in se mogoče še bolj odpre, zaceli svoje rane in bo potem itak lažje zanjo in s tem tudi za nas. Ne vem, če bo delovalo, poročam kasneje[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].
Tudi mene ne moti, če starši (katerikoli) vedo, kam gremo, ne maram pa opravičevanja v smislu, da če nekam ne gremo, pa moramo prit k njim. Hočem svobodo, da lahko gremo, kamor hočemo, kadar nam paše. In če nam ne paše tega raportirat, nam ni treba. Čeprav navadno povemo, kje smo kaj bili, ker je to babicam zanimivo, pa fajn se jim zdi, če lepo skrbiva za otroke in da kaj skup doživimo.
pogovor? ja, smo ga mele. je bilo drugače, natanko 1 mesec.
Lej, torej pomaga! Te pogovore je treba obnavljat!
Distancirati se, ni resitev problema temvec izogibanje problemu.
Mišek, tudi sama sem zelo močno tako razmišljala do čisto pred kratkim, zdaj pa nisem več tako zelo prepričana... Za reševanje odnosa morata biti vedno oba za. Če je nekomu v nekem trenutku to pretežko, je nesmiselno ga silit. Si tam in pripravljen/a, ko bo on/a pripravljen/a. Do takrat pa se distanciraš, da lahko živiš normalno svoje življenje. Ne vem, to sem naredila pri mami in sem se potem mnogo bolje počutila. Kasneje se je ona odločila razčistit ene zadeve iz svoje preteklosti in se je res zelo spremenila (na bolje:) in imava danes res krasen odnos, lahko ji zaupam (kar se mene tiče prvič v življenju, da dejansko čutim pravo zaupanje do nje), lahko si vse poveva, tudi stvari, ki jih je katera od naju zasrala oz. koga prizadela... In je fajn. Res fajn. Ampak čisto nič ne bi dosegla (oz. nisem, ker sem to počela kar nekaj časa), dokler sem hotela popravit najin odnos, se pogovorit, bit iskrena, povedat, kaj me boli,... pa ona ni bila pripravljena it čez določene traume, ki so ji onemogočale uvid v nekatere druge situacije, kjer sem bila tudi jaz vpletena, recimo. Enostavno ni mogla.
In zdaj mislim, da je včasih treba dat ljudem čas, da sami pridejo do tega, da bi se radi spremenili, če jim pač situacija ni všeč. Ampak dotlej se nam pa ni treba matrat z njimi, če nam to ni luštno. ne da jih daš čisto na hladno, če so to ljudje, ki komurkoil v družini veliko pomenijo, ni pa treba, da se vse temu podreja - skratka: se distanciraš, živiš svoje življenje.
|
|
|
|