|
mojcaz. -> in odšel je (9.2.2010 11:48:12)
|
danes ob 9.00 je od nas odšel moj dedek, ki mi je bil kot oče. Pri njem sem odraščala, saj je očka delal v tujini, zraven njega sem doživela same lepe trenutke.
res da je bil že bolni skoraj pol leta,se je pa od mojega zadnjega rojstnega dne (4.1) njegovo stanje iz dneva v dan slabšalo, vendar še je bilo vedno znosno. Pred točno enim tednom pa smo ga na njegovo željo odpeljali v bolnišnico, saj bo bile bolečine močne, pa še sam ni hotel da domači skrbimo 24ur na dan, čeprav ni bilo nikomur težko...
od dneva ko pa je prišel v bolnišnico pa se je njegovo stanje iz minute v minuto slabšalo in zadnje dni še je samo spal in jamral od bolečin. Že lep čas smo ga imeli doma na morfinu ( kapljice) od nedelje pa je dobival morfij tudi v hrbtenjačo. vsi smo vedeli da ga dolgo več nebo, vendar globoko v sebi sem upala, da bo boljše, da se mu bo stanje poboljšalo in da bo prišel domov. Upala sem, da bom še lahko preživela več tako lepih trenutkov kot sem jih imela čast preživeti z njim, vendar ko je danes ob 9.20 zazvonil telefon in sem videla da me kliče ati, sem si kar mislila zakaj me kliče, vendar upala da se motim. vendar danes pa se nisem motila... ni ga preprosto ga ni več.. ne ne moram vrjet da ga ni, ko pa sem želela da še preživima toliko lepih trenutkov.... hotela sem da bi spoznal pravnučke, tako kot je to naredil njegov oče,ki je umrl pri 93 letih in imel čast viedeti kako odraščajo pravnučki, ampak moj dedek tega več nebo doživel. že pred 15 leti sem zgubila babico in od takrat sem vedno po tiho upala da dedeka pa ne.. ampak očitno je prišel danes nejgov čas...
mogla sem se malo izpisat, ker ne moram enostavno ne moram se zapret vase in čakat na boljše čase....
|
|
|
|