|
dskubin -> RE: Februarčki 2010 (3.8.2010 12:11:33)
|
zofy, hmmmm...kaj mislim naredit? Pa jaz niti ne kaj dosti, ker sta oba od začetka navajena, da sta malo tudi sama. Anžeta sem recimo položila v igralni center (ki leži na sredini penastih puzl 3mx2m), okrog naložila igrače in šla kuhat, pospravljat, se tuširat, karkoli že...vsakih nekaj minut sem prišla k njemu, mu igračke spet dala bližje, ker jih je razmetal in šla npr. pobrat in zložit perilo. Če se je kaj čudno oglašal ali začel jokat, sem se mu oglasila, mu razlagala, kaj delam in da pridem takoj. Pri njem ni bilo težav. Še zdaj, ko npr. čaka večerjo, mu rečem, naj gre na kavč ali k mizi in si vzame knjigico. Jaz v tem času skopam Dašo, potem skupaj jesta večerjo in gresta spat. Se pravi, da je sam približno 15, 20 minut in se v tem času sam zamoti. Sva pa v tem času "glasovno na vezi" in ga večkrat vprašam, kaj dela, katero knjigico gleda...nam se je splačalo.
Zdaj pri Daši je isto. Dam jo na igralni center in grem kaj naredit za npr. 15 minut, če zajoka, se oglasim, ne grem pa takoj k njej, ampak ji razložim, kaj delam in naj pikico počaka. Če je prehudo, seveda pridem. Potem jo npr. dam v voziček (obvezno je skoz pripeta), dam igračke in grem npr. obesit perilo, pomest, se igrat z Anžetom in se igra sama. Če ji je dost, jo vzamem ven, Anžetu rečem, da naj se zdaj malo sam igra in se igram z njo. Skupaj se zaenkrat igrata notri, zunaj je malo težje. Ponavadi zdrži nekje 15-30 minut, vmes jo tudi ogovarjam, da nima občutka, da je sama. Sama se zamoti recimo 1,5-2 uri dnevno v intervalih po npr. 15-30 minut (približno, nisem še štopala). To vse deluje, če je seveda sita, previta in naspana, v nasprotnem primeru ni šans, da se bo sama igrala.
Ni glih neka znanost, ampak tako smo se navadili, tako nam paše. Si ne predstavljam, da moram biti res veees čas zraven in ju zabavat, saj še na wc ne bi mogla it, sploh, ker sem večinoma sama z njima. Sem pa videla pri kolegicah že več primerov, ko so otroci navajeni, da jih skoz nekdo animira, zabava, nosi in sem videla reakcije otrok...enim to super fino paše in mamica res ne more niti na wc v miru in so navajeni, da je ves čas nekdo ob njih in jih usmerja, se ukvarja z njimi in se še v družbi drugih otrok ne znajo sami igrat brez odraslega spremstva (mene bi to psihično in fizično precej utrujalo), drugim pa to ne paše in jim grejo mamice na živce, jih preslišijo, ne ubogajo, bi se radi igrali po svoje, pa se mamice ves čas umešavajo in potem je slaba volja z obeh strani....sicer vsak dela po svoje, to je bistvo vsega, ampak meni se vse zdi ok v normalni meri. Malo samostojne igre, malo igre s starši, pa so vsi srečni in zadovoljni. Ampak spet, ponavljam, da ne bo tu kakšne slabe volje zaradi različnih mnenj, to je samo in izključno moje mnenje, tako delam jaz in še zdaleč ne pomeni, da je samo in edino tako pravuser posted image
[sm=bravo.gif][sm=bravo.gif][sm=bravo.gif]mi poskušamo tudi tako, verjamem pa, da se nekateri otroci res NE ZNAJO sami zamotit. In sem zelo srečna, da naši niso med njimi, k če ne bi me blo pa res konc. Če se sami igrajo se držimo načel: ne diraj lava, dok spava in ne diraj žene, dok šuti, pa čeprav se včasih tako lepo igrajo, da te kar vleče zraven. In ko/če se vtakneš, pokvariš vse [sm=smiley36.gif]
|
|
|
|