khurde
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Ronja, vzemi si čas zase.
Ma, ja, veš, kaj je moj problem? Da zame je moj čas zase moj čas za hobije, šport... ker to sem jaz! In to, da potem celo noč ne spim, ker si vzamem celo noč "zase". Pa ne, ker bi se potem hotela pokazat, kaj sem pa jaz ponoči naredila, ampak ker enostavno not padem. pozabim, koliko je ura, pa tudi, če že vidim, si rečem: "u, šit, kok je že ura!" mi pa navadno ne pade na pamet, da bi na sredi vse skup pustila, razen če vem, da je res še ogromno dela in si ga že vnaprej mal razdelim po fazah...
poznam to, da se not pade. meni je tko parkrat ratal tri noči zaporedoma delat, pa v vsem času sem 3, 4 ure spala. vem, da se zna zgodit in vem, da je super, ko počneš nekaj tko fajnega, da se ti niti ne spi in da sploh nimaš potrebe po spanju v tistem času. sam jaz si rečem, da je to bilo včasih, ko sem lahko spanje nadomestila s prespano četrto nočjo, ko se je dalo planirat te zadeve, ko je bilo praktično vse od mene odvisno, zdej je pa odvisno od gospodične, njenega spanja, zobenja... in v tem je razlika. ti bi še vedno bila aktivna kot prej, pa nočeš videti, da so se okoliščine spremenile in da z dvema otrokoma niti nisi več gospodar svojega časa, vsaj ne v meri, kot si bila prej. in jaz sem zavestno par stvari za en čas odložila in se bom z njimi ukvarjala kasneje, ko bojo otroc malenkost večji. ker se ne bi rada popolnoma iztrošila in ker vem, da je težje celo baterijo nafilat kot pa jo vsak dan malenkost dopolnit ;)
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
in noben te ne bi linčal glede tega časa zase, vsaj kolikor si zadovoljna z ljudmi, ki te obdajajo.
Ma, to me sploh ne skrbi, saj mi čisto vsi, ampak res vsi: virtualni in resnični ljudje, tisti, ki me imajo radi, sploh lubi in mami in tudi tisti, ki jih boli đoko zame, sodelavci, prijatelji, svetujejo isto: da naj delam manj. Tako da to me res ne skrbi. Fora je bolj v tem, da jaz ne vidim "dodane vrednosti" počivanja. Meni se zdi to zgubljen čas... Enostavno jaz uživam v ustvarjanju, razmišljanju, v pogonu... Isto je s spanjem - izguba časa. Saj ga rabiš, ne rečem in tudi spim in tudi počivam, samo to res navadno oboje skrajšam na minimum .
med spanjem in med relaksacijo, čajem, ki ga spiješ v miru, sprehodom po gozdu, enem obroku, ki ga v miru poješ ipd. je zame ogromna razlika. spanje je bolj telesna potreba, ostalo je za dušo. meni je bilo vedno najbolj fajn priti v lj ob šestih zjutraj, se usesti v "mojih 5 minut", ko so imeli še fajn sendviče, naročiti nekaj zelenjavnega, v miru pojesti, spiti kavo in iti počaaaasi peš proti faksu ob sedmih zjutraj, ko še nikjer ni skoraj nobenega. to je mene sprostilo, čeprav me sprosti tudi fimo, ampak na drug način. in mogoče tebi manjka en način sprostitve. mogoče to, da se samo malo izklopiš. da ti možgani ne laufajo non stop, ampak da jih kdaj pa kdaj daš tudi v prosti tek. to je kar umetnost, se naučiti kako popolnoma nič misliti, meditirati, kako odmisliti misli, razum, razmišljanje, pa vseeno ne spati. in 10 minut tega na dan je dovolj. in dodana vrednost tega je spremenjeno počutje. vsaj meni take zadeve pomagajo. in mi je bolj vredno kot tista fimo tehnika, ki sem jo očitno v tem času spustila ali karkoli drugega, kar bi v tem času lahko počela. meni je to kot naložba v moje mentalno zdravje in ne vem, če je kaj bolj pomembnega
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
prav tako ti noben ne bo postavil spomenika, če se na pol pregrizneš v trudu, da boš ustregla vsem ljubim in malo manj ljubim.
Ma, ne gre zato, da bi mi moral kdo spomenik postavit, ampak se mi zdi, da nekatere stvari niso ponovljive: recimo Ronjin 3. rojstni dan, lubijev 32. Ali pa recimo mamin bivši je umrl in bi rada naredila eno figurico njega za njegovo hči, da bi ji bilo malo lažje... Njej bi to ZDAJ nakej pomenilo, zdaj pomagalo, kasneje pa tega ne bo več rabila... In tako je 100 stvari, ki bi jih lahko naredila, da bi bil svet en mičken lepši... In potem se zaciklam... A štekaš, kaj mislim?
nobena stvar ni ponovljiva. vse je enkrat prvič in v tisti obliki tudi zadnjič. tudi filingi ob teh zadevah so vedno neponovljivi. in štekam. ampak na moj način. štekam, da ima tvoja lista prioritet 107 točk, moja pa 7  samo ne vem pa nečesa... a to ti delaš, da je svet predvsem drugim lepši? oz. kaj narediš, da je tudi tebi lepši? pa ajde, vem, da hvaležnost drugih, njihovo veselje in presenečenje, odtehtajo delo. ampak kaj ob tem narediš zase? razen, da izprazniš baterijo in si niti ne vzameš časa, da bi jo napolnila? k agregata kok kaka bolnišnica pa verjetno le nimaš
in ne vem... tebi se mogoče ne zdi tako, ampak to te sčasoma lahko popolnoma izmozga. sej sem ti že parkrat rekla, da me na mojo mami spominjaš. čeprav si bik, maš en kup device v sebi in tudi za bližnje to ni fajn. meni bi veliko več pomenila spočita mami kot pa non stop v teku, s 101 projektom v delu in naslednjimi 376 v glavi. ker to, da se ji je zdel čas za počitek neumnost, smo otroci kasneje razumeli tudi kot to, da se ji zdi čas z nami skoraj izgubljen. ker vedno je bilo še toliko zadev, ki jih je treba storiti, preden bi ona šla sama npr. na kavo. in s tem ni nobenemu usluge naredila, še najmanj pa sebi.
farfala, dober povzetek si naredila mam podobne misli kot si ti
_____________________________
If you're too open-minded, your brain will fall out.
|
Natisni
za karkol že je 
tko, nekaj na hitro, ker vmes pospravljam. pa moram se mal dol usest, me trebuh mal tišči, če preveč migam... se vidi, da ni toliko časa za počitek kot v prve 
(ta mi je bla najbolj ubitačna! hvalbogu, da niso vsi moški kot on...), itd... Ampak ker sem vedela, da je sicer dober človek, sem malidve vseeno pošiljala k njemu, pa čeprav mi je bilo včasih prav trapasto. Ampak se je splačalo, zdaj se že kdaj za 5 minut zaigrajo
, ampak še vedno razmišljaš 100/h
, kaj bi vse počel s svojimi vnuki in kako bi bil ponosen na njih, me kar stisne, ko vidim, kakšni so nekateri in kaj zamujajo. 
