ronja
|
Punce, jaz se ne grem več! Glih so se mi mal alergije umirile (v čet. in pet.), pa me je začela noro bolet una rana od spodnje osemke, kirurg, ki mi jo je dal ven, je pa na dopustu. Ampak to sploh ni najhujše!
V sedo zvečer je peljlala mami ven tamalidve in seveda jima je pustila, da sta bili bosi - v parku - ljubljanskem parku... seveda je Ronja na nekaj stopila, zvečer ni nič rekla, pa takoj sta zaspali, ker sta bili zmatrani in je bilo že pozno in ju tudi kopala nisva, ker sem ju že pop. stušala, tako da nisva nič videla. Zjutraj je nenormalno dolgo spala, ko pa se je zbudila, je pa jokala, da hoče še spat in potem povedala, da jo boli stopalo in imela je zateklo in rdeče in trdo na stopalu okoli tiste pikice. Ni mogla normalno hodit in bolelo jo je, tako da sva hitro peljali Lejlo v vrtec in šli v ZD, da bi ji tujek dali ven in pogledali, če je treba še kaj.
Prideva v ZD, seveda ni delala njena zdravnica in sva potem nekak preprosili, da jo je pogledala pač ena druga - jaz sem rekla, da sam da ena sestra pogleda, pol je sestra pogledala, pa je rekla, da mora še zdravnica. Ok, pogleda zdravnica in me čist prestraši, da bi lahko stopila na kako iglo in da je potem treba cepti za hepatitis B. Pa pove, da oni tam nimajo opreme, da bi lahko to dali ven in potem rano dobro izprali in ker se je pač vnelo, je treba dobro sprat. Naju napoti na urgenco in pravi, da za hepatitis pa tam ne bojo cepili, da morava še na infekcijsko potem. Da bi jo cepili tudi v ZD, ampak če je že okužba, je treba dat še protitelesa in tega oni nimajo, morava na infekcijsko, torej naj prideva spet k njim po napotnico. Hvalabogu sem se spomnila stegnit jezič, če nama lahko že takoj dala napotnico za tja, pa če bo tujek, pač ne bova šli, pa nama jo je rade volje dala (sama se pač ni spomnila...).
Razložim Ronji, da greva do drugega zdravnika, da bo pošprical, da ne bo bolelo in potem vzel ven, kar jo boli in bo potem nogica v redu.
Ok, greva na urgenco - tam delajo novo urgenco in je ogromno gradbišče, tako da sva najprej iskali vhod ko budali (hvalabogu sva bili z biciklom, da sem lahko malo pripeljala do vrat, ker hodit ni mogla. NO, ne do vrat, ker imaš potem še une stopnice itd... Mala je skor živčni zlom dobila, ko so ji vsi bagerji nad glavo ružili, pa itak jo je bilo že tko strah... Mislim, res bi lahko kaj označili, kje je urgenca - če pa kaj nujno rabiš, pa se ne rabiš zgubljat vmes, je pa to ugrenca! ok, prideva na urgenco, takrat ravno pripeljejo 1 za oživljat, ravno midve sva bili not v sprejemni, ko pride reševalka, da je bila grozna nesreča, 3 mrtvi, en težje poškodovan... Jupi... seveda je na urgenci potrebno potrdit kartico! Nikjer drugje se jih več ne potrjuje, tam je pa še treba! Ok, jo potrdiva, sva sprejeti, čakava, ker majo vsi polne roke dela, ker so vmes pripeljali še enega za oživljanje, še ena gadna nesreča...
Dočakava zdravnika in pravi, da tega ne more naredit kar tako in da mora v malo operacijsko in bo dobila injekcijo v stopalo, ki zelo boli. Ok, greva pred operacijsko, tamala se je spet ful ustrašila, ko je videla vse tiste ljudi "v skafandrih" okoli hodit - pač saj veste, kaki hodijo zdravniki in sestre iz operacijske - v tistih haljah, z unimi "copatki" na nogah, pa z maskami čez obraz in tistimi kapicami na glavi, pa še rokavice imajo (Ronja tega ne mara). Ji razložim, da to ni nič hudega, da midva z očijem tudi tako oblečena hodiva, kadar delalava v laboratoriju. se je pomirila. So rekli, da bo za počakat, ker so še vedno oživljali tista dva nesrečneža. Vmes sva ko nori probali priklicat očija, da mu poveva, kaj se dogaja, pa je tam obupno slab signal, pa še njegov mobi zafrkava, tako da je bila to cela misija.
Prej ji seveda niso pustili jest, pred to operacijsko, ko so pa že vedeli, kaj bojo delali, pa so le dovolili in seveda dam mali frutabelo, ki sem jo ravno zato vzela s seboj, ker pač ni imela zajtrka, ker vem, da je veliko lažje prenašat bolečino, če si sit, sploh Ronji . Ok, greva not, spet kirurgi niso najbolj srečni, ker ta injekcija ful boli, pa ne vejo, če bi jo matrali (jaz je tudi ne bi, ampak čist res ne vem, na kaj je stopila, ker me ni bilo zraven -to sem morala vsakemu, ki jo je pogledal po ene 100x razlagat) - ampak ker so jo vidli s frutabelo v rokah, so ugotovili, da splošna anastezija odpade (hvalabogu, da sem sforsirala tisto frutabelo - da bi jo še v splošno anastezijo dajali zato! Vem, da boli, samo boljše, da jo 1 minuto boli kot pa da ji možgani odmirajo... pa vsi možni zapleti pri tako malem otroku... ne bi.). Mala se je korajžno držala in je seveda jokala fuuuul, govorila "nehite", ampak se ni upirala, ker je mislim da razumela, da ji hočemo dobro. Sedela je, zgoraj sem jo pa jaz objemala in držala in tolažila.
Ti kirurgi niso glih malenkostni: to ni tko kot mi ven jemljemo kak delček - ko praskaš okoli, pa ven zbezaš: oni to lepo en košček stopala odrežejo, pa je. No, tujka ni našel, je potem zmaceriral tisti košček, torej je bila še vedno možnost, da je stopila na iglo in sva morali še na infekcijsko: lahko si prestavljate, kako navdušena je bila Ronja, ko sva morali še k enemu zdravniku...
Sem ji povedala, da je bila super pogumna, da sem ful ponosna nanjo, da jo imam rada in ji obljubila, da tu, pri tatretjem zdravniku pa ne bojo nič nogice matrali, da bojo samo eno pikico dali in potem greva domov (ona je hotela najprej še po Lejlo ). Dali so nama še recept za antibiotik, ker je bilo pač vneto (to mi je že v zd povedala, da če oni na UR ne bojo dali, moram nazaj k nijm, da sami v zd napišejo).
So bili pa kirurgi zelo prijazni, jih moram pohvalit - ne vem, a zato, ker sem bila v kratkem krilu oz. oblekci - to sem mela oblečeno zaradi varnosti na cesti - sem ugotovila, da se 100x bolj obnese kot pa 5 kresničk! Na butaste voznike pač palijo butaste fore - in če gre za varnost mojega otroka, mi je vseeno, kako butasta je fora, samo da pali;) Greš lahko res veliko bolj vrano čez cesto, ker ti vsi ustavijo na prehodih, ne snamejo te s kolesom, ampak se lepo počasi peljejo vsaj pol metra stran, lepo previdno, ko da te je bolj škoda ... Skratka priporočam vožnjo s kolesom v minici, če mate otroke zraven, ker je res bolj varno .
ok, greva na infekcijsko. Seveda tja, kamor znak kaže infekcijska - napaka . Dam napotnico, pa me vpraša, če smo prvič ali smo že bili. Aha, prvič, potem morava pa nekam drugam. Ok, spet ven, najprej naj bi bilo to čist zraven, tak da greva peš, jaz jo seveda nesem, potem mi tam "čist zraven" pojasnijo, da to ni tam in je treba čisto okoli in okoli in da naj le vzamem bicikel s sabo, ker ni tok blizu. Ok, Ronjo v stolček, pa okoli, končno najdeva pravi vhod, sparkiram zraven kolo, v čakalnici je bil že en revček, čist pikast, tako da sva počakali, ker ne smejo mešat, da se ne okužijo - majo hvalabogu dve čakalnici. Ampak sva bili hitro na vrsti. Tam je bila hvalabogu zdravnica, Ronja bolj zaupa ženskim zdravnicam, pa večinoma imajo tudi bolj smisel za otroke (se kdaj nasmehnejo, pa to ), jo je celo pogledala, samo noge ni odvijala (hvalabogu, ker sem to Ronji obljubila ). POtem se je posvetovala z drugo zdravnico in mi razložila, da preventivno ne cepijo, ampak dajo pogledat kri. Pa spet, ali je to smiselno ali ne, ker je mala verjetnost, da bi se glih na iglo napičila... Ja, se strinjam, jaz se verjetno sploh spomnila ne bi, če me ne bi zdravnica v zd prestrašila... no, na koncu so se odločili, da da mala vseeno kri, da pogledajo za vse te grozne stvari (hepatitis b in c in hiv). seveda tam ne jemljejo krvi iz prstka, ker je baje ni dovolj. Verjetno bi res trajalo par minut dlje, samo otroku bi bilo pa ful lažje - pa še to vprašanje, če bi res dlje trajalo, ker tudi precej časa traja, predno najdejo žilo (in to seveda na živo tam išče in premika tisto iglo not v tisti bogi rokici... grozno, res! Sicer ful boljše, kot prejšnjič, ko ej bila še mala - 6m, ampak vseeno daleč od prijetnega).
No, še vedno ni konec: treba je počakat na zapisnik iz laboratorija in na njihove izvide. Ronja si je že od začetka želela samo eno stvar: Lejlo! Sem ji že na urgenci obljubila torto in jo je celo sama izbrala (sem imela eno revijo torte s seboj,d a sva gledali) in sem ji vsakič povedala, da takoj po infekcijski greva pa domov - ona me je pa vedno popravil: Najprej po Lejlo pol pa domov. Skoz je govorila, da pogreša Lejlo. nikogar drugega, samo njo... Cortkano. In na infekcijski sva končali ravno okoli 11:30 in bi lih še ujeli Lejlo pred spanjem, če bi lahko takoj šli. Ampak je bilo treba počakat na papirje. In sva čakali nanje reci in piši 45 minut!!! Potem nama je ena sestra prišla povedat, da se jim je računalnik sesul in da jih ne morejo zdaj dat in nam jih bojo poslali po pošti. Pa, ljube duše, kaj niste mogli tega takoj povedat? Pa nikoli nobene mimo, da bi jih sploh kaj lahko vprašal... Tako sva pa tam čakali, ko se bojiš vsakega, ki mimo pride, da ne bo tvojemu ljubemu otroku kaj groznega potalal...
No, greva, jaz razložim svoji bogi super pogumni punčki, da zdaj ne moreva po Lejlo, ker je že šla spat. Mi je bilo tako grozno, da ji nisem mogla dat ene in edine boge stvari, ki si jo je res želela v vsem tem matranju! Ok, greva domov. NE, ŠE VEDNO NI KONEC!!! Prideva ven, mojega bicikla ni! Nekdo ga je prestavil! Hvalabogu ne ukradel, ampak samo prestavil. Ampak prestavil ga je pa ob ograjo, par metrov naprej, kamora ga jaz prej nisem hotela dat, ker sem videla, da so ljudje zaparkirali bicikle, ki so bili tam. In seveda je bil zdaj moj bicikel totalno zaparkiran - nisi mogel ne naprej, ne nazaj z njim, niti kam z malo, ker tam pločnika ni - majo dovoz do vrat, ker to pač ni tisti uradni vhod za infekcijsko, ker tisti je tam, kjer sva šli prej, pa ni bil pravi. Imam v rokah otroka, ki ima zavito nogico in seveda naj ne bi s tistimi povoji hodil po asfaltu, pa zaklenjen bicikel ujet med ograjo in 2 avtomobila... Dam Ronjo na tla, ji povem, da naj tam počaka, odklenem bicikel in ga probavam dvignit nad avto, da bi ga odnesla med avtoma ven. Medtem Ronjo že panika grabi in prišeta s tisto prevezo čisto do mene in se mi vesi na nogo... Folk pa tam mirno gleda... Ni, da bi en prišel pomagat . Ok, mi je ratalo dobit bicikel tam ven in se končno odpeljeva.
Greva še v lekarno po tisti antibiotik. Seveda ga nimajo v dozi, kakršno je napisal kirurg, ker se to zdaj ne dobi več tako, to majo samo še v registru. Mene čudi, da bi kirurg neki starega predpisoval, ker je bil mlad. No, se mi zdi, da je bila fora v tem, da tam namešajo sirup - in on je verjetno mislil, da se da namešat v različne koncentracije- kar mislim tudi jaz... Ampak lekarnarka pa ne misli tako in zato nameša uno svojo koncentracijo in potem nekaj preračunava (srčno upam, da je prav naračunala, zaupam pa ne najbolj...). ok, potem pa res končno domov.
Ronja doma je bila ko nova - vsa srečna, nič zafrustrirana, ves čas je razkazovala svoje štampiljke, ki jih je imela ko dreka, saj je povsod dobila štampiljko: v zd, na ugrenci, v operacijksi, na infekcijski v laboratoriju... In nam je cel dan dajala "štampiljke" s kockami . Ni zgledalo, da bi ji to kake posledice pustilo, skratka. Sem jo mal nafutrala in dala spat in potem prvič v življenju pustila otroka doma in šla po tamalo v vrtec. Ker je spala ko klada in je res nisem hotela budit in ker nimam pojma, kako bi obe nesla gor po stopnicah 3 nadstropja... Sem pa šibala ko strela. Ko sva prišli, je Ronja spala v isti pozi in tudi, ko je Lejla tu jedla, je še kar spala. POtem sem spustila Lejlo k njej in je bilo vse v najlepšem redu. Jutri mora it k dežurnemu v zd, da ji previje obvezo.
No, ko je prišel lubi domov, sva naredila rizibizi, pa vmes klicaraila v moj ZD, če lahko pridem pogledat un zob oz rano (verjamem, da ste vmes že pozabile, samo me je še vedno bolel). Hvalabogu me je nekdo hotel sprejet, čeprav je zjutraj delala moja zobozdravnica. Grem tja, me seveda zaslišijo, zakaj nisem prišla zjutraj k svoji, pa je bilo hvalabogu to, da sem peljala otroka na urgenco nekak sprejeto kot ok razlog. je pogledala, pa je samo rana vneta, verjetno in dala not nek trakec, namočen v neko raztopino, ki zavira vnetje in blaži bolečino. Pomaga. Danes ga moram it zamenjat.Zvečer sem vzela še lekadol in ko sem uspavala mali, sem kar mrknila vmes... Čist izmozgana.
Kakšen dan ste pa ve imele? Z mano se nobena ne more kosat, se mi zdi
|
Natisni
pa mi manjka en konkreten mikser in šejker, pa magari še za testo delat - kao kuhinjski robot al whatever... zdej mam sam palični mešalnik in un mini mali mikserček, k se skor nič ne da not naredit, razen otroških porcij 
S tabo se pa res nebi hotla kosat!! Samo da je z malo vse ok, tvoje vnetje se bo tut pozdravilo, pa poročaj kako bo z rezultati preiskave. 
No, ja zdej so me dal k drugemu šefu, v druge prostore, med alkoholike in tabletomane.. bom mela blizu, če me kej prime... pa plačo mi bojo baje povišal, ker je ta šef dost faca, tko da moj dan je bil kar fajn!! 
. V tej vročini in ko tako obožuje vodo... Pa še dvakrat bo morala dat kri iz roke zato! grrrr, res jih sovražim!
Bomo preživeli - če ni hujšga, ni nobeden še umrov
