|
Vijoličarka -> RE: Kakšna reakcija? (7.2.2010 3:36:23)
|
IZVIRNO SPOROČILO: picola1
Plus to, da s partnerjem ugotavljava, da morava v takšnih trenutkih še bolj držat skupaj in da bo najina zveza, ko bova prišla ven iz vsega tega, še močnejša in globlja...Tolažim se tut s tem, da ta situacija dejansko je pokazatelj tega, da sva pripravljena v še tako težkih časih si stat ob strani in drug drugega tolažit, se bodrit, vzpodbujat...ne pa da se obtožujeva, drživa pridige, vzbujava občutke krivde...
Tudi to je nekaj oz. veliko...[sm=smiley1.gif]
Dobra tolažba?
[sm=jezicek.gif]
Vidiš, to je neprecenljivo. Denar se zasluži - sicer težko, včasih je nepopisno hudo, ampak dobri odnosi med partnerjema, to je pa čisto nekaj drugega: tega se ne da kupiti.
Žal je tako, da so ljudje taki in drugačni in da situacije, predvsem krize, mnogi gledajo predvsem skozi sebe. Nekako morajo vedno biti oni na prvem mestu. Konkretno bi ti lahko norela, kaj je naredil ali pa bi on vse skupaj samo poslabšal, če bi si izmislil kakšno verzijo, po kateri si ti vsega kriva.
Kadar gori, je nesmiselno stati zraven in prilivati olja na ogenj, ter razmišljati o lastnem boljšem počutju. Takrat se gasi in se kasneje analizira, kaj si se iz tega naučil.
Očitno imata take starše, ki mislijo predvsem nase. Že tako najbrž niso bili zadovoljni z vajino izbiro partnerja in vajinim načinom življenja in zdaj imajo priložnost, da to spravijo iz sebe, da olajšajo sebe. Njim je v tolažbo, da obtožujejo, delajo živčno vojno ali paniko, nič pa ne mislijo, da to vse skupaj zdaj prav nič ne pomaga. Ne, enostavno morajo izpolniti svojo potrebo.
Moja tašča je tipičen tak primerek. Moj partner je imel hudo prometno nesrečo, ker je zaspal za volanom. To mi je sporočil tast in s tastom sva se najprej dobila.
Tast, ki velja za grobega človeka, je v resnici zelo sočuten in nanj se v krizi lahko vedno zaneseš. Takoj mi je povedal, da se je partner izredno srečno izmazal, bo pa nekaj ran in prask, potrebno bo okrevanje v bolnici, kamor ga bomo šli potem skupaj pogledat, ampak nič resnega. Potem sva hodila okoli kraja nesreče, se šla domeniti v zvezi s preostankom vozila in take stvari. Bila sem čisto iz sebe, on pa tudi. Kaj dosti nisva govorila, a kar je bilo izrečeno in vsi najini pogledi, vse je bilo v medsebojno tolažbo tiste groze, ki je kljuvala med nama: kaj bi lahko bilo.
Tašča je pa druga pesem. Takoj, ko me je zagledala, me je obtožila, da sem jaz kriva, ker ga izčrpavam. In ne vem, kaj je še vse kvasila, razen tega, da je kar naprej ponavljala, kako ONA ves dan joka, kako ves mesec ne bo spala... ko se je zlajala nad mano, mi je ponudila domač kompot... zraven je bila tudi njena sestra, ki se je ves čas prav ironično in zadovoljno nasmihala, prav uživala je v drami, pa da je 'smrklja' deležna pridige... se mi je zdelo, da sem v zoni somraka.
Pač tako je. Moja tašča je pač taka, da je vedno najbolj pomembno, kako ONA trpi, kako je NJEJ hudo, kakšne posledice ima zdaj ONA, pa kako je ONA vedno govorila... In se ima za najbolj čustveno osebo na svetu. Predvsem pa ji je najbolj pomembno, da vedno določi krivdo in krivca, tudi takrat, ko ni ne enega ne drugega. Nekdo mora biti kriv, nekoga je treba obtoževati in zlivati nanj frustracije. To je v bistvu v duhu sedanjega časa: danes se ogromno energije porabi za iskanje krivcev, za njihovo seciranje, za naslajanje nad nesrečo drugih ljudi, za pametovanja. In ljudje že kar mislijo, da so nekaj pozitivnega, če ne že kar vse naredili, če so se dovolj strastno vključili v brezplodno obtoževanje in vsesplošni preprir.
Žal mi je, da imata v tej krizi še vse to čustveno breme na grbi. Tvoj mož je ravnal napačno, je ravnal naivno in neumno, ampak vaši družini prav nič ne pomaga, da to v različnih variacijah slišita petrkat na dan.
Sama v takih primerih pomagam, če se pomagati da, nikdar pa ne stresam soli na rano. Nimam užitka prežvekovati tuje nesreče.
Naredita načrt, kaj se da rešiti. Če bosta morala pomoč staršev plačati s poslušanjem stvari, ki vaju delajo živčne, se strenirajta: pri enem ušesu notri, pri drugem ven. Kar ponavljaj si: 'ne dovolim, da me prizadene, ne dovolim, da me prizadene...' Potegnita črto in se iz tega naučita in čimprej nazaj v neodvisnot, ki jo potem vzdržujta.
V dvoje sta močnejša: splavala bosta. Srečno!
|
|
|
|