živa
|
Med mojima je razlike 21 mesecev in eno leto ni bilo prav nič luštno. Malega sicer sploh ni opazil, popolnoma ga je ignoriral, pomagati hotel ni nič pri negi, kaj šele pobožati, drugače pa je imel podobne izpade kot tvoja mala. Je cvilil, jokcal, metal igrače, se metal po tleh, ni hotel jesti ... Posvečala sva se mu pa še več kot prej, ker je mali večinoma spal v svoji sobi!
Evo, to sem takrat pisala:
IZVIRNO SPOROČILO: živa
Moj 21-mesečnik ima hudo krizo, ker smo dobili dojenčka. V porodnišnici ga je bolj ali manj ignoriral, doma je bil brez apetita, občutljiv, odkar sva prišla z dojenčkom domov (v nedeljo), je pa sploh hudo. Meni pa tudi, ker vidim, kako trpi.
Sicer malček kdaj pa kdaj dojenčka že pogleda in ga celo poboža, večinoma pa nas čisto presliši, če mu rečemo kaj v zvezi z dojenčkom, tudi pri previjanju je do sedaj hotel pomagati le enkrat. Naj povem, da se mu posvečamo in mu popuščamo bolj kot pred rojstvom dojenčka; po ves dan se igramo, ga crkljamo, se z njim pogovarjamo, dojenčka komajda nahranim in previjem, pa še to pogosto med igro z malčkom. Ta je jokav, cvili, komaj ga prepričamo za lulat in jest, nekaj časa me odriva, nato se stiska k meni, odriva druge otroke (npr. bratranca), če sedijo poleg moža ... Kar naprej mu govorimo, kako je moj-moj, kako ga imamo radi, kaj vse on že zna, kako je priden, kako smo ponosni nanj, za vse stvari ga pohvalimo, ne silimo vanj z dojenčkom in mu dopuščamo, da ga npr. ne opazi, niti se ne razjezimo, kadar ga odrine, če ga damo preblizu.
Jaz sem že čisto obupana in če slučajno ostanem za minutko sama, mi gre kar na jok.
Je imela še katera take probleme? Kako so se rešili, kako lahko z možem pomagava malčku, da se bo sprijaznil s situacijo in ne bo več tako trpel?
Lp,
živa
Lahko si prebereš še odgovore:
http://www.ringaraja.net/forum/m_2042204/mpage_1/key_/tm.htm#2042204
Začelo se je izboljševati, ko sva z možem postavila meje in se nisva pustila izsiljevati. Dosledno smo vztrajali pri naslednjem: je se za mizo, lula se v kahlico (je bil že 3 mesece suh podnevi), ob običajnih urah se gre spat v svojo posteljo - za ostalo smo sklepali kompromise oz. smo mu poskušali ustreči. Ko smo postavili meje, se je situacija izboljšala.
Potrpežljivosti ti želim ... veš, tega je mene najbolj strah, ker aprila dobimo še tretjega dojenčka. Se mi zdi, da bom vse preživela, carski rez, tri mulčke (starejša bosta stara 4 in 2), gospodinjstvo, ampak ljubosumje, to me je pa že zdaj groza, da bo tako kot prvič - ko je trajalo celo leto ...
Lp,
živa
|
Natisni
, tudi pokakala se je že in to podnevi 
)Moraš kakati v stranišče!! In RES pomaga 
Govoril mi je da bi živel pri babici....pomoglo je ko smo malega dali v njegovo sobo spati. Matralo ga je da je dojenček v naši spalnici on sam v svoji sobi
Svetujem...potpljenje, potpljenje in še enkrat potpljenje in veliko pogovora...kazne samo za tepenje in agresijo , da ve da to absolutno ne sme. 
Posoda in stanovanje pa bosta počakala, upam da te to ne skrbi.
