Katy78
|
Primerjava s puščanjem otroka da v joku zaspi je bila v tem smislu, da tako kot se eni naveličajo jokat in zaspijo, se eni tudi naveličajo upirat umivanju zob. No, moj je vztrajen in se ne naveliča. Zobe umivava že 4 mesece, pa je še vedno dretje, če mu jih skušam dobro poščetkat. Kar sem želela povedat je, da ko se da otroku dopovedat, da je nekaj treba (pa niti ni treba, da razume točno zakaj), bom tudi jaz vztrajala da mu jih orenk sčistim, do takrat pa bova čistila na približno. Isto je z razkuževanjem rane - ja, je treba, kot si rekla, otroku dopoveš, da je to nujno, enoletnik pa tega še ne razume, mu jo bi pa seveda vseeno ščistila, ampak, rane ne dobi vsak dan, zobe pa je treba čistit vsak dan in to tudi pred spanjem. Raje mu jih očistim na približno, pa da mi gre spat miren kot pa da so dobro očiščeni zobki, pa da mi gre ves znerviran in razjokan v posteljo. Zaenkrat mi je pomembno, da ga navadim na rutino. Sicer pa strinjam z ostalim. Tudi jaz vztrajam pri določenih stvareh pa naj se zraven še tako dere. Naš se dere pri previjanju, pri oblačenju za ven, pri slačenju za noter, pri dajanju v voziček, pri čiščenju nosa, skratka pri vsem, kar ga moti. Ampak vztrajam. Vztrajam pa tudi, da je treba umivat zobke, ampak do te meje, da ga ne napsihiram totalno pred spanjem. Pač, otroci so si različni in pri mojemu ne bom pri umivanju zob s silo dosegla nič, razen neskončnega dretja, to sem ugotovila že zdaj. Pusti pač parkrat podrgnit, potem pa sledi histerija. Tako pač je.
|