|
robida82 -> RE: Kaj bi ve storile? (25.1.2010 8:28:21)
|
Vijoličarka, se ni šlo za vnetje, ampak za preobčutljivost na neko sestavino (spermicid ali kaj podobnega). Mi je rekla, da je lahko sluznica zaradi hormonov občutljiva in da mine. Če ne drugače po koncu dojenja.
Zakaj požrem? Ker imam res nizko samozavest.
Midva sva se včasih veliko pogovarjala. Potem sem zanosila in proti koncu nosečnosti se je človek spremenil oz. pokazal svoj pravi jaz. Kot da je bil prijazen, ustrežljiv, sočuten itd. dokler se mu je dozdevalo, da lahko spokam in grem. Kot da bi otrok bil garancija, da je dobil svojo sobarico, kuharico, čistilko in seks mašino v enem. In kot da se potem ni več potrebno truditi, ker je baba obsojena nanj, pa če dela z njo kot s psom. Tako da je problemov precej več. Samo jaz prav neumno vztrajam, ker nočem dojeti, da je on tak kot je in da očitno ni tak kot je bil prej.
Moja mami je z očetom vztrajala zaradi otrok. Ločila sta se, ko sva odrasla. In vem, da to dela večjo škodo otroku kot pa ločeni starši, ampak ne zberem poguma. Po eni strani se tolažim, da je hči še majhna in da je še čas, preden bo vse dojela. Po drugi strani vem, da dlje kot čakam, težje bo.
Ne vem, res. Vse v meni mi govori, naj spokam in grem. Moja mami pravi naj ne čakam 20 let kot je ona čakala. Tast pravi, da bom životarila zaradi njega in da naj grem, če ne bo šlo kmalu na bolje. Tašča pa pravi, da je treba potrpeti. To je glede najinih starih problemov. In zdaj se mi zdi, kot da bi rad z vsiljevanjem splava dosegel to, da bi se zlomila, da bi se mu popolnoma podredila. Ker odkar mi je test pokazal dve črtici, mi ukazuje kot da sem suženj. Skuhaj mi kavo! Naredi mi sendvič! Pomij posodo! Res, ko tako napišem in potem preberem šele vidim, kako neumna sem, da še vedno vztrajam.
V bistvu je zelo razvajeno bitje. Mama mu je celo življenje rit odnašala. In dokler nisem prvič zanosila, je bilo vse v redu, normalno. Pomival je posodo, kaj skuhal, imela sva skupne obroke, pogovarjala sva se. Od konca nosečnosti pa imam vedno občutek, da me hoče spremeniti v gospodinjo kot je njegova mama. Ki pere, kuha, lika, streže, ne ugovarja, se pusti izsiljevati in dobiva sankcije za neprimerno vedenje. Prej sem bila jaz na prvem mestu, po porodu je postalo najbolj pomembno kaj meni tašča in kako se ona počuti ob nekem dejanju. Na dopust nismo šli, ker jaz nisem hotela z njegovimi starši. Kazen, ker nisem privoščila njegovi mami srečen dopust z vnukinjo. Če mu kaj ni bilo všeč, je šel jokat, stokat in jamrat mami. Kako je nepospravljeno. Kako je lačen. Kako nisem šla v trgovino. S tem, da je bil takrat brezposeln, doma in bi zlahka on pospravil, nekaj skuhal in šel v trgovino, ne pa da je ležal na kavču in čakal, da mu strežem, vmes previjem, nahranim in uspavam hči, jo peljem na sprehod in pospravljam, ko ona spi. Z njegove strani je problem samo v tem, da ne pospravljam kot on hoče in ne seksam kadar on hoče. Ko sem ga zadnjič vprašala kam gre, mi je odgovoril, da če mami ni govoril, tudi meni ne bo. Ko sem mu rekla, če lahko en dan prej vstane, previje, preobleče in nahrani hči, ker sem se en teden učila za tri izpite in sem bila kar precej neprespana, mi je rekel, da sem očitno nesposobna za materinstvo. Ker če bi bila sposobna, bi lahko vse zvozila brez kančka njegove pomoči. Otroka, faks, službo, stanovanje in še njega povrhu. Razložiti mu, da stvar partnerstva in družine ni v tem, koliko jaz lahko naredim brez njega, se mu ne da. On ima svojo logiko, ki mu jo je v bistvu privzgojila mama. Superiorni moški, pohlevna ženska. Njegov oče se s to logiko ne strinja, njegova mama misli, da sva oba s tastom zarotena proti njenemu sinu, ki je drugačen kot se zdaj kaže in se sprašuje, kaj se mu je zgodilo, da se je tako spremenil (seveda sem vzrok jaz oz. moja nepokorščina - ona bi temu verjetno rekla slaba gospodinja).
Glede skupne prihodnosti je tako, da sva se ogromno pogovarjala, ampak se je on odločil, da je spremenil načrte. To me niti ne moti dokler ni mnenja, da jih moram spremeniti tudi jaz in dokler jaz za to izvem pravočasno. Na začetku sva načrtovala približno dve, tri leta razlike med otrokoma. Potem se je on spomnil, da bi imel rad enega za drugim in mi o tem govoril še do meseca dni nazaj. Ker se je takrat začela najina kriza oz. tožarjenje mamici, sem bila proti kakršnemu koli novemu članu v tistem trenutku. No, zdaj ko sem zanosila, pa se je spomnil, da on sploh ne bi več imel nobenega otroka, ker ima že z enim preveč dela in premalo časa zanj. Ker ni vedel, da bo tako naporno in da bo moral tudi on sodelovati. Drugače bi jih verjetno lahko imel 15. Zajebava me.
V glavnem, živim s situaciji nedoraslim, neodraslim, razvajenim (očitno) maminim sinčkom. Jaz pa še kar cincam in upam, da bo nekoč bolje…
|
|
|
|