|
Abby -> Zelo žalostna (29.6.2005 18:38:46)
|
Mi smo morali decembra 2002 dati uspavati našo psičko, ki je bila z nami 12 let in je spala v moji postelji. Imela je raka in videti je bilo, da trpi, zato smo jo peljali po injekcijo. Ko smo prišli k veterinarju, je moja mama z njo počakala v avtu, jaz sem pa šla noter, da bi veterinarki povedala, zakaj smo prišli. Ko sem vstopila, sem pozdravila, potem pa sem se zjokala in nisem mogla govoriti, ampak ker je mama prej poklicala, je veterinarka vedela za kaj se gre. Potem, ko je kužika dobila injekcijo, sva jo pa z mamo še držale v naročju, dokler ni umrla. Vsem nam je bilo hudo; še mojemu možu, ki ni poseben ljubitelj psov.
Če ti umre ljubljenček, je lahko grozno hudo, pa še potožiti se ne moreš komurkoli, ker se nekateri zgražajo, češ, saj je samo pes. Pa ni. Zame je bila družinski član.
|
|
|
|