TomTaylor
|
IZVIRNO SPOROČILO: klara2009
Punce hvala za odgovore. Očitno sem tak tip človeka. Saj jo imam rada, ampak se mi zdi da še vedno ne tako kot bi morala. Ah, kaj pa vem. Je pa tudi sama tak tip da se noče objemati, noče biti v naročju, mogoče nekaj sekund. Mogoče prav zaradi teg ačutim tako. Glede spanja v svoji sobici, sva že razmišljala da bi jodala, vendar jo še ne bova...ker...nikoli več ne bo tako tok je sedaj...nekoč bo odrasla in šla. Očitno nisem slaba mama, jo objamem ji dam lubčka, ampak ona kakor kdaj...včasih me objame včasih me odrine?! In niti pribžni mi ni vseeno za njo, ker me vedno ko kam gre ali ona kam gre z starimi starši skrbi, da se ji ne bi kaj naredilo.
Clara23, moja mami je ista. Se ploh ne spomnim kdaj me je objela?! Tudi jaz sem svjojim prijateljicam zavidala ko so se objeli...Nimava nobenega posebnega odnosa, pogovora kot nekateri drugi. Niti se en pogovarjava o najinih problemih in ne problemih, ne vem, nikoli se nisva. Sem pa tudi sama rekl ada svoje otroka n ebom vzgajala tako kot me je ona. Naj vam zaupam (nisem še nikomur, tudi partnerju ne, pa ne vem zakaj), da je stalno za vsako bedarijo vpila name, že če se nisem tako premaknila kot bi se morala, če ponoči nisem spala, če sem bila živa in polna energije tako kot dveletni otrok. Zelo velikokrat sem jih dobila po riti, za ušesa..pač kamorkoli je že priletelo. Večkrat sem bila polna modric po stegnih. Ne vem, ne razumem njenega ravnanja. Ko tole pišem mi tečejo solze...Upam da sama ne bom nikoli tako ravnala z svojimi otroki. In vam povem, da včasih ko me razjezi se zelo težko zadržujem. Posledice moje otroštva.
Pa glede RR...običajno ga ne berem, niti takih tem ne, postavim pa kakšno vprašanje in na katero odgovorim, če mi čas dopušča.
Vse tvoje pisanje je, kot bi jaz pisala svojo lastno zgodbo, svoje življenje. In vedno sem si govorila: "do svojih otrok nikoli ne bom taka kot je (bila) moja mami do mene". Vendar za razliko od tebe sem jaz svoji mami odpustila. Neglede na vse je in bo moja mami. In je in bo babica mojim otrokom. Tu ji dajem šanso, da popravi kar je zavozila, da občuti, kar ob meni ni čutila, da mojim otrokom da, kar meni ni dala...
Ob prvi nosečnosti sem zaradi rizičnosti le te in potem takoj po rojstvu prve hčerke zapadla v kar hudo depresijo zaradi katere kar nekaj časa nisem našla pravega "kontakta" z mojo hčerjo. Občutke kakršne imaš ti do svojega otroka sem jih imela tudi jaz. In zelo dobro vem kaj si hotela povedat. Težko je ta občutek opisati z besedami. In potem je ta občutek še toliko težji, če imaš otroka, ki se ne mara crkljat, ljubčkat in božat. Tudi moja je (bila) taka. Morda je bila temu kriva moja depresija, vendar, kdo ve.
Potem pa je prišla druga nosečnost (tudi rizična) in moja druga hčerka (na srečo brez depresije ). Ta je pa že od rojstva tako željna moje bližine, že v porodnišnici bog ne daj da bi jo dala iz prsi dol. Tako me potrebuje, kot potrebuje zrak da lahko diha. Pri svojih 5 mesecih se odziva na moje božanje, na moje prigovarjanje, ko jo vzamem v naročje se mi z glavico zarije v vrat in se stiska. Tako ji prija moja bližina, tako si želi biti tesno z mano. Tastarejša nikoli in nikdar ni bila taka - za božanje v istem starostnem obdobju je bila neodzivna - so jo zanimale le igračke, ki se jih je ravno naučila prijeti z rokicami, v naročju ni zdržala niti minute, jo je bilo treba nosit okoli, da je gledala, če sem jo objela je nejevoljno zatrmarila in ko je bila malček starejša, me je odrinila...So jo pač zanimale druge stvari in okolica, jaz kot mama sem bila itak nekaj samoumevnega, ati prav tako. Dojenčici sem pa cel svet, igračke odpadejo kadar sem jaz v bližini.
Sicer je prav naporno na čase ampak prav zlezla mi je pod kožo in se bova očitno nacartali in poljubčkali zanjo in še za starejšo sestrico.
Aja, tastarejša je sedaj stara 4 leta in je šele z mojo nosečnostjo postala nekoliko cartljiva in nežna (ker sva božali trebušček, ona pa ga je ljubčkala) in s prihodom sestrice pa je končno postala izredno željna dotikov, objemov, poljubčkov. Tudi sestrici izkazuje neverjetno pozornost in nežnost.
Moj predlog: naštimajte še enega otročka!
< Sporočilo je popravil TomTaylor -- 14.1.2010 22:40:55 >
_____________________________
Nihče vam ne more dati več, kot vam jaz lahko obljubim.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
sploh glede posesivnosti se strinjam.... 
boli??? ok vem da ce si neki mocno zelis ze boli... sploh ce se to ne uresnici... ampak ce ne boli, si pa ne zelim dost al kuko? samo realna sm pac! 
res mora bit grozn to, da ne znate odpuscat eni... se svojim starsem ne!? to mora bit full breme verjetno... 
