katy83
|
tako posredujem vam mojo porodno zgodbo. Pisala sem jo tako, da je namenjena Timoteju, da se vam ne bo zdelo čudno. pa ja , malo je dolga. ne znam jaz to na kratko. 
Vse skupaj se je začelo 13.marca 2010. No, v bistvu takrat še tega nisva vedela.  Takrat sva bila še v Avstriji, kjer sva kupovala še zadnje potrebne stvari zate. Že ko sem se vsedla v avto, me je nekaj bolelo, vendar sem bila prepričana, da sem od vsega tega nakupovanja, hoje, pač utrujena. Naslednji dan, v nedeljo, me je sicer še nekaj bolelo, ampak ni bilo tako hudo. Z atijem sva odšla še pod Pohorje na kavico, bil je lep sonček, uživala sva. Kasneje pa se je bolečina stopnjevala. Ker sva ravno bila v bolnici na obisku, sva se določila, da greva še v porodnišnico. Bolečina je bila vedno hujša, vendar to je bila konstantna bolečina, zato nisem razmišljala o popadkih. V porodnišnici so me pregledali, me priklopili na ctg, kjer je risalo neke popadke, naredili so še ultrazvok in ginekologinja se je odločila, da me bo dva dni obdržala na opazovanju.
Moj sobni zdravnik je postal dr. Žebeljan, ki je menil, da mi otročiček pritiska na živec ali pa morda na ledvice in me zato boli. Dobivala sem tablete proti bolečinam. Ni bilo ne vem kako hudo, zato sem že mislila, da bom šla domov. V torek, 16. marca, so konstantne bolečine izginile in pojavile so se bolečine na vsakih 10 minut. Ctg je spet risal popadke. V bolnici so rekli, da to res pomeni nek začetek, vendar to lahko traja tudi do datuma poroda. Saj takrat še ni bilo tako hudo, zvečer pa so bili popadki že na 5 minut. Noč je bila grozna. Tablete niso pomagale. Ponoči sem hodila po hodniku gor in dol, vsakih 5 minut predihovala popadke. Videla me je sestra in me peljala v porodno sobo, kjer so me pregledali. Bila sem odprta 1cm, zato so me poslali nazaj v sobo, v prepričanju, da to še ni nič. Naslednji dan (v sredo) je bilo vedno huje. Nekatere sestre na oddelku so me hotele »tolažiti« z besedami, da je to začetek, da še to ni nič. Vedno bolj me je postajalo strah. Če je že zdaj tako bolelo, kaj šele bo. Tisti dan me je dr. Žebeljan še pogledal in odprta sem bila 2cm. Kmalu po pregledu, sem na hlačkah opazila sluz in kri. Mislim, da je doktor s pregledom vse skupaj malo pospešil.  Bolečine so bile vedno hujše, na 2 minuti. Ampak to očitno še ni bilo dovolj za dežurno ginekologinjo (dr. Završnik), ki mi je na večerni viziti rekla naj poskusim zaspati , potipala je trebuh (takrat, ko ni bilo popadka) in rekla, da še ni nič. Če še to ni bilo nič…joj, mene je že tako bolelo, da se mi zdi, da se sploh več nisem zavedala kaj se dogaja. Takrat se me je usmilila babica Rosemarie, ki me je še enkrat pogledala, me malo pomirila in me ob 19.30 poslala v porodno sobo. Pred tem sem poklicala še atija, ki je bil še v službi, vendar je okoli 20.30 že prišel v porodno k meni. Moram priznat, da ko je prišel je bilo pravo olajšanje. Že njegova prisotnost me je pomirila. Pa tudi misel na to, da zdaj pa kmalu bo. Okrog 21.ure mi je na porodni mizi odtekla voda. Nisem si mislila, da je te vode toliko. Teklo je vse po tleh. Če se ati ne bi umaknil, bi zalilo tudi njega.
Komaj sem čakala, da pride anestezistka in mi nastavi kateter za epiduralno. Ko je okrog 22.ure prišla, mi je naredila vse potrebno, povedali, pa so mi tudi, da imam zelo šibke popadke in da bi bilo fajn, da mi zraven nastavijo še umetne popadke. Glede na to, da sem imela epiduralno, se umetnih popadkov nisem bala. Ja, no, kaj kmalu pa se je izkazalo, da mi epiduralna ni ravno prijela tako kot bi morala, kljub dodatnim odmerkom. V začetku je bilo res tako, da sem med popadki zadeto počivala, potem pa več ne. Ampak menim, da je vseeno bolelo dosti manj kot bi brez epiduralne.  Nisem se dobro odpirala, zato je babica pomagala tako, da mi je z roko pomagala pri odpiranju. Ja, je bolelo, ampak, ko si enkrat tako daleč, ti itak nič ne preostane kot da se prepustiš. Najhuje je bilo, ko so imeli v eni izmed sob nek kritičen carski rez in naenkrat ni bilo nikjer nikogar. Z atijem sva ostala sama, jaz z bolečinami, tiste bolečine, ki že vse potiskajo nekam v rit, ati pa tudi ni vedel kako naj pomaga. No, ampak mi je. Jaz sem ga stiskala za roko, on mi je dajal za pit požirke vode in me opominjal na dihanje. Naenkrat pa se v sobi prikažejo 3 babice in anestezistka in takrat se je začelo pritiskanje. Kmalu je ati videl glavico in vsi so se pogovarjali o tem, da imaš temne laske. Takrat mi je bilo vseeno. Želela sem samo, da se konča. Takrat me je ena izmed babic vprašala, če mi lahko pomaga tako, da se mi nasloni na trebuh in na silo potisne. Ja, bilo mi je vseeno, samo da je konec. Ne vem kje sem še zbrala zadnje moči, da sem potisnila, vendar uspelo je. To je bilo olajšanje. Rodil si se 18.marca 2010 ob 4.uri. Tehtal si 2320g in velik si bil 47cm.
No, potem pa tiste grozne sekunde, minute, ko smo čakali, da si zajokal. Po 2 minutah si zajokal, položili so te k meni, da sva te z atijem pocartala, potem pa so te odpeljali na intenzivno. Ati te je videl že čez 20 minut, te poslikal in mi v porodno sobo prinesel pokazat tvoje slikce.
Ko zdaj pogledam nazaj, se spomnim, da… ja je bolelo, ampak se mi zdi, da mi je bilo huje ko sem bila na oddelku s tistimi popadki, ki naj ne bi pomenili nič. Sam porod je res trajal 8 ur, ampak je hitro minilo. Bolečine so bile, ampak danes jih ne znam več opisat. Očitno to res pozabiš. Vesela sem, da je bil ati zraven, da sem imela super babico Barbaro, ki je mimogrede stara 26 let in pa vsa čast tudi anestezistki dr.Wagnerjevi za vzpodbudne besede. 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
carly 3
; 1
; 27 let; JESENICE 
+ (preveč) kg 
+13,5kg 
(je ni kreme, da bi to omilila), aja pa da ne pozabim na "nosecnisko masko"-pegic na obrazu za izvoz
No, pregled imam danes ob 13:00 
, da se ti dete nasmeji...hihi 
.. pa čisto jokasta sem ratala... uhhh, nosečniške težave na vidiku... upam, da bom dans z Davidom uredila, da me bo jutri G. pomirila in da bom potem spet normalna 
) in mi napise: da je med izmerama premala razlika
No, po drugi strani pa sem jaz prav presrečna, če sploh kakšno brco začutim 
! 
. Ma, se je splačalo potrpet, drugače bi še tri tedne na svojega škratka čakala, ne? 
