|
petraCBU -> Naša porodna zgodba (26.6.2005 18:01:37)
|
Takle smo imeli...
Za torek, 14.6. zjutraj sem bila naročena na CR v LJ porodnišnico. Že ko so mi teden dni prej dodelili datum, sem imela slutnjo, da moja dva pikca ne bosta počakala tega datuma.In prav sem imela :) Med vikendom so se moji lažni popadki, ki so me dajali že več tednov, okrepili še za več decibelov in bili v nedeljo popoldan, 12.6. že pošteno moteči. Zjutraj mi je že itak čep rekel "adijo", pikca pa sta bila občudojoče mirna. Proti večeru sem doma s kolegicama kockala in se vsake toliko kremžila in dihala ob kvazi:zmeden2: popadkih. Sta me kolegici in moj :love: večkrat vprašali "a ne bi šli mi kar v porodnišnico?" Jaz pa, da ne, ne in ne, da bomo počakali do torka, ko sem naročena in nič panike :ups: kolegici gresta, moj :love: gre ležat v bano, predtem vpraša "vse OK?, al rajši gremo?" Jaz: "vse ok! Torek in pika" In me je vedno bolj "vintlalo" na kavču v dnevni, pa besno vztrajat v prepričanju, da pred torkom ne grem nikamor ;) Dokler ni čisto iz nič nekaj resknilo v trebuhu (res je resknilo, ne moreš verjet!) in mi je okrog desetih cela poplava plodovnice odtekla po kavču in po tepihu. Sem se zadrla "lubiiii!" in je :love: skoraj padel nag po stopnicah iz bane k meni in bil čisto iz sebe in prestrašen. Potem sva se organizirala s kufrom(ki še ni bil peripravljen, ker je zvesto čakal torek), pa mene preoblečt (ni imelo smisla, plodovnica je lila čez vložke, trenirko, 2 brisači...) in je :love: tekal gor in dol po stopnicah kot muha brez glave, mene so pa že naskočili čisto ta pravi popadki in to čisto brez reda, na 3, pa na 5, pa na eno minuto, pa spet 3... Pokličeva rešilca, ker je :love: nenadoma dobil fobijo, da me sam pelje (mogoče so se mu tudi prevleke v avtu malo smilile ;) ) in so potrebovali celih 25 minut, medtem sem se začela tresti od strahu in popadki so bili prava nadloga :hudicek: Tisti rešilec je potem le odpeljal proti Zaloški, rukal in poskakoval (vožnja kot v "tko to tamo pjeva", ampak "Mile", ki se je vozil zadaj z mano, je bil prijazen in spodbuden.
Sprejela me je ful faca babica z besedami "o gospa, a puščate?" in malo omilila resnost situacije. Potem birokracija, pa preoblačenje v tiste nemogoče 5000x preprane vehe (od tistih univerzalne velikosti (pa naj ima ženska 150 ali 50 kg) raševinastih vreč, sem prav hraste dobila), pa potem CTG, ki ga sploh ni bilo mogoče dosledno opraviti (še danes ne vem, al sta zajbavala pikca ali tehnologija), naposled pot v porodni blok. :love: je bil že zavit v uniformo, nisem vedela, da so tako lepo rumene, in je bil v njej ljubek kot kanarček.
Gor sem še nekim trem babcam in sestram povedala zgodbo o tem, kako sem bila v torek itak naročena na CR, pa da mi je že voda odtekla, pa da naj hitro otročke ven z mene spravijo, ker so že čist na suhem, mene pa tud brez veze popadki napadajo :grrr:. Vzajemno smo se obmetali z dokumentacijo (jaz njim materinsko, izvide iz internistike in G, oni meni v podpis, da se strinjam z operacijo), potem sem romala na klistir (nič zelo groznega, sam malo razčlovečeno sem se počutila), pa pod blagodejni tuš, pa pol čakat pred sekret. Moj :love: je nebogljeno spremljal moje driskanje, beganje v kabino in ven in javskanje ob popadkih, ki so bili že na minuto in vedno bolj:hudicek: Celo uro smo prebili v tem vzdušju, potem so me gnali v porodno sobo. Spet CTG, pa pol UZ, ugotovitev, da sta pikca, eden v medenični in drugi v prečni legi, naravni porod nemogoč. Preverili so še mojo odprtost (minimalno, sicer pa ne vem čemu smisel preverjanja odprtosti, če bodo šli pikci itak ven skozi druga vrata :zmeden: )Potem se jih je še nekaj izmenjalo ob moji postelji in modrovalo ali bi izvedli sekcijo takoj ali čakali do jutra na dnevno izmeno :zmeden: :grrr: A so znoreli, če mislijo, da bom še do sedmih tole prenašala, pikca pa že tudi na škrge dihala! :grrr: Pa še nič proti bolečinam mi niso dali, barabe :hudicek:, ker smo itak čakali na sekcijo. Popadki so res sitna reč, boleli so pa čisto drugače kot sem pričakovala. Trebuh me skoraj ni bolel, me je pa kar lomilo v hrbtenici, trgalo v križu in ledvice so hotele skočiti iz mene. Še :love: je začel malo grdo gledati in so se le spravili, da me takoj spedenajo, seveda še po dodatnih vprašanjih, kdaj in kaj sem nazadnje jedla in pila. Pomučili so me še s katetrom in barvilom v mehur (najhujše je bilo biti povsem pri miru, medtem ko me je lomil popadek :(( ), :love: je šel medtem kar ven, ker je bil že blizu nezavesti(revež ne prenese takih stvari) in me končno premestili v operacijsko sobo (predtem sem mojemu :love: še zagrozila, da se mora po vsem tem nujno poročiti z menoj in zabavala celo dohtarsko ekipo), dočakala sem blagodejno narkozo in porodne kalvarije je bilo konec...
Ob 2.15 se je rodila Kristina, 41 cm in 1,530 kg in ob 2.17 Tristan, 45 cm in 1,970 :bravo:
Videla sem ju komaj popoldne, ko me je :love: na stolu odpeljal z intenzivne otročnic na intenzivno novorojenčkov. Kristinca je ležala v inkubatorju, Tristanček pa v ogrevani posteljici. Majhna, suhcena, vendar najlepša otročka na svetu!:bravo::):bravo: Ko sem dojela, da sta te ljubki stvarčici moja otročka, sem se celo uro jokala od sreče in ganjenosti, sicer sem bila pa še do večera in še celo noč zadeta od arcnij proti bolečinam in ostale navlake. Intenzivno sem zapustila prihodnji dan popoldne in se oddahnila, da sem zapustila tisto sobo, polno luči, rožljanja instrumentov, pa še vsako uro te mečejo pokonci, da merijo pritisk, temperaturo, te filajo z inekcijami in te pritiskajo na trebuh, da krčijo maternico (to je auuu), najbolj moteče je bilo pa hoditi na WC z stojalom, infuzijo v flaši, cevko v roki in z vso brklarijo, ki sodi zraven.
Potem sem na navadnem oddelku prebila čisto imenitnih 5 dni, bila nekih trikrat premeščena, zamenjala nekih 10 cimer, in cajt je tekel kot nor, ker sem od jutra do večera brzela med intenzivno crkljat :duda::duda:, laktarijem pumpat mleko in vmes malo počivat še sebe. Bolečine po CR so mi kar hitro zvodenele (so obljubljali in sem se bala da bo precej huje) in zdajle, po 13 dnevih še komaj čutim, da sem bila rezana. Za mene so zgledno skrbeli, me zalagali s tabletami in preverjali kako se celim, tudi v laktariju so bile prijazne tete, na intenzivni za novorojenčke sem pa naletela tudi na primerke arogance in nestrpnosti (mladi dami, ki je nas - starše nedonošenčkov kar po vrsti dajala v red (kako naj v celi zmedi, brez navodil, vemo kako in kaj :zmeden2: ) pač nisem kriva, če ji ni uspela kakšna manekenska kariera, ampak briše posrane ritke in smrkave nosove). Poleg tega je v LJ porodnišnici obupna neusklajenost. Od staršev nedonošenih otrok se pričakuje (in to z veseljem počnejo), da na intenzivni tudi sami skrbijo za svoje otroke, jih hranijo in previjajo, kar je seveda čudovito, če ti ni treba v sobi čakati vizit in ob istem času še brizgati mleko v laktariju. Fizično malo težko izvedljivo (vizita se je šetkala skoraj kadarkoli, v laktariju premalo aparatov in preveč čakanja, otročki na intenzivni pa imajo kosilo in večerjo natanko ob istem času kot njih matere, tako da se pač sprijazneš s tem, da ješ mrzlo (ali pa sploh ne), pri vsem tem te pa pol vprašajo "a ste danes zjutraj pozabili priti nahranit otroka..." Ne, draga miss porodnišnic, morala sem čakati vizito, da mi poberejo šive :grrr:...In se počutuš kot "bad, bad mama", čeprav ne moreš biti na treh koncih hkrati in si povečini še uspešno sesut od lastnega psiho-fizičnega stanja...
Sicer pa nisem čutila nobenega posebnega nelagodja, vse do ponedeljka, ko sem :duda::duda: dobila na oddelek. Božansko je bilo Kristino in Tristana dobiti k sebi, vendar že po eni uri nisem vedela, kje se me drži glava, ker sta oba hkrati jokala, jaz uboga novopečena mati, pa se nisem najbolje znašla, pa še zadeve so bile nepriročne in odročne. Ker sama nisem imela dosti mleka za oba in sta bila revčka tudi premajhna, da bi čisto dojela pojem dojenja, sem
|
|
|
|