|
ugi -> RE: Prve snežinke 2010!! (21.4.2010 12:23:01)
|
IZVIRNO SPOROČILO: somic
če bo katero zanimalo prav, če ne pa tudi prav...
VZGOJA ZA ODGOVORNO VEDENJE OTROK
Predavatelj: ZDENKA ZALOKAR DIVJAK, univ. dipl. psih., specialist logoterapije
kratki povzetki PREDAVANJA:
1. otrok lahko »izgori« pri 13, 14 letih, če ima v otroški dobi preveč interesnih dejavnosti; največ 1 je primerna, sicer začne pri puberteti bežati v »nerealni« svet- računalnik, droge itd. Učenje tujega jezika ne pripomore k boljšemu uspehu otroka v kasnejših letih.
2. vzgoja ZAHTEVA reakcijo staršev na otrokovo vedenje:
* pohvala
* kazen: če kazni ne damo mi, jo otroku da življenje, in kazen življenja je hujša!
3. Najboljša preventiva je DOSLEDNOST, kar pomeni: nobenega pogajanja!
Če se nekaj dogovorimo, ne sme priti do spremembe dogovora. Vedno damo otroku možnost izbire in kar izbere, za to nosi posledice.
4. Odnos do hrane: ODRASLI smo tisti, ki mu vzgojimo odnos do hrane; Iz hrane se otrok ne sme delati norca in MI izbiramo, kaj bo jedel. Če ne poje, mu damo možnost, da poje kasneje in rečemo: »Vidim, da sedaj nisi lačen, mi bomo kosilo pojedli, ti pa ga boš pojedel kasneje.«
5. Obstajata 2 vrsti joka:
* jok stiske
* jok izsiljevanja
6. Če je otrok nekaj sposoben naredit, naj naredi SAM, ne ga preveč prosit, ker kmalu začne manipulirati! Če npr. pri odhodu domov rečemo: obuj si čevlje in greva, naj to tudi stori; najslabše je,če rečemo: no, daj prosim, če se hitro obuješ, saj veš, da se nama mudi itd. Če se ne obuje, rečemo: Poglej, imaš še malo časa, potem jaz grem. In res mora starš počasi odkorakati iz garderobe. Otrok bo prišel za njim.
7. Starši želimo, da bi bil naš otrok uspešen. Kakor hitro je USPEH bolj pomemeben od otroka samega, takrat starši prevzemamo odgovornost za šolo (delamo z njimi naloge, se z njimi učimo itd.) ODGOVORNOST je treba dati otrokom, s tem mu dajemo ljubezen.
8. Narejena je raziskava v Sloveniji (2009) o socialni zrelosti mladostnikov in ugotovitev: pri 31. letih se šele otrok osamosvoji; meja starosti osamosvojitve žal raste, pred tremi leti je bila to starost 27,28 let.
9. Starši moramo UKINITI mit o tem, da se je treba z otrokom stalno nekaj ukvarjati. Preveč urejamo njihove stvari. Otroci potrebujejo svojo igro, s svojimi vrstniki.
Kadar sta dva otroka (en starejši drugi mlajši), je potrebno, da starejši ne popušča vedno, češ, da je mlajši še neveden itd. S tem, ko damo mlajšemu prednost, trpi samopodoba starejšega, zato je pomembno, da starejši občuti, da je »glavni«. Starši ustvarjamo nek umetni red, ko hočemo mlajšemu ugoditi, s tem ko starejši popusti. S tem, ko bo starejši občutil, da je »glavni«, bo mlajšega tudi ščitil, branil. Za otroke, ki se v mladosti precej ravsajo med sabo, je dokazano, da so boljši prijatelji v zrelejših letih.
10. Otrok si mora znati izboriti mesto! Moramo mu dati vednost, da zmore, zna. Kadar starši še naprej prevzemajo naloge, ki jih je otrok sposoben opraviti sam, naredijo otroka odvisnega od pomoči in nesamostojnega za življenje.
11. Negativne izkušnje KREPIJO otroke. Otrok mora pasti, mora občutiti tudi bolečino. Danes je vse preveč OBČUTLJIVIH otrok, ker jih mi naredimo takšne: nimajo mej, ne poznajo porazov. Če npr. igraš igro in otrok izgubi in vrže kocke ter reče: ne grem se več, je naloga starša, da reče: prav, se ne greva več. Narobe je, če rečemo: nič hudega, ti si danes izgubil, drugič boš pa ti zmagal. To je ustvarjanje lažnega upanja. Kaj pa če otrok še 10 iger ne bo zmagal? Otrok izgubi zaupanje v nas.
12. Vzgajanje za utrjevanje, vztrajnost, odločnost in doslednost!
13. Permisivna vzgoja – NE!!!
Za permisivno vzgojo velja, da je ključna beseda DA, kar pomeni, vse je dovoljeno in starši so sužnji otroka. Vse mu je dopuščeno, otrok prevzame vodenje, starši se ne vmešujejo in mu popuščajo, ker tako ustvarjajo navidez demokratično vzdušje. Otrok je brez omejitev, sam je za vse »odgovoren«, starši mu ne postavljajo nobenih zahtev. Zelo veliko je pojasnjevanja, argumentov in pregovarjanja. Otroka se sprašuje tudi stvari, ki so jasne in niso v njihovi pristojnosti. Tovrstna vzgoja je tavanje v megli brez opornih točk. Otroci so zahtevni, nimajo občutka za potrebe drugih, nezahtevni so do sebe, zahtevajo »preveč« prostora znotraj družine. Prepogosto rečejo 'ne' drugim in 'da' sebi. Taki otroci pogosto nimajo občutka do meja drugih (posledica so agresija, kriminal in droga) in celo do sebe (posledica je žal lahko tudi samomor).
Permisivna vzgoja, ki so jo začeli zagovarjati nekateri strokovnjaki, dobiva sadove: življenje je tisto, ki kaže na to, da takšna vzgoja ni primerna. Danes otroci tepejo svoje starše itd. – to so posledice te vzgoje. Z otrokom ne smeš biti nikoli prijatelj: ker te on potegne na svojo raven (in se ti pootročiš in ne funkcioniraš kot odgovorna oseba) ali pa ga ti potegneš na svojo raven (otroku vzameš domišljijski svet, otroško rajanje itd.). OBSTAJATI MORA NEKA DISTANCA!
14. Smisel vzgoje je: priprava na življenje: da otrok postane samostojna in odgovorna oseba (da je sposoben reševati svoje življenjske naloge).
Samostojno: da sam »stoji«. Tudi dojenčka ne smemo pobirati s tal, ko še ne hodi in se postavlja na noge. Samostojnost raste, ko sam opravi neko nalogo. Ne smemo delati namesto otroka.
15. Če je ljubezen brezpogojna, je vzgoja POGOJEVANJE! Ljubezen pomeni, da damo otroku VARNOST, SPREJETOST!
16. Otrok naj bi šel spat ob 20h iz 2 razlogov:
* dobro za duševni razvoj, hormon rasti, domišljijski svet...
* VEČER JE ČAS ZA PARTNERJA!!!
17. Dojenje do 1. leta starosti maximalno, ker gre potem že za čustveno zlorabo, posesivnost. Medicinci zagovarjajo dojenje čim dlje samo iz vidika, da je mleko koristno za otroka, ne gledajo pa celostnega razvoja otroka.
Posesivnost v odnosu mati – sin: ni dobro, da je mož stalno v stiku s svojo mamo, da se kličeta in slišita vsak dan, v preteklosti: mame so bile najbolj žalostne, ko so šli sinovi v vojsko, ne zato, ker jih niso toliko časa videle, ampak, ker so se nazaj vrnili kot moški. Žena ne sme biti v vlogi mame svojega moža, mož mora v ženi prebujati ženskost.
18. Odgovornost otroka: če se za nekaj odloči, mora nositi odgovornost za to. Pomemben je naš UKREP: če se npr. dogovorimo, da na obisku, kamor gremo, ne bo norenja in se otrok tega ne drži, gremo domov in se ne pregovarjamo: saj si obljubil, da se boš lepo vedel itd.
19. Otrok nikoli ne sme imeti zadnje besede!
20. Ne smemo mu vsega kupiti! Ne zato, ker ne bi hoteli – gre za princip – otrok ne sme vsega dobiti, ker tudi v življenju ne bo tako, da bi vse dobil. Moramo reči: NE (brez razlage)!
21. STARI STARŠI – dobrodošli, vendar staršem povzročijo v vzgoji svojih otrok OGROMNO težav, največkrat, ker dajejo potuho. Npr. ena deklica se je skregala s svojo mamico, in je rekla, da bo šla kar k babici. Babici se je zasmilila, jo je sprejela, vendar v nekaj dneh je babica ugotovila, da tako ne bo šlo, da ne bosta mogli skupaj živeti.
Literatura, ki jo predavateljica priporoča:
Zdenka Zalokar Divjak:
1.VZGAJATI Z LJUBEZNIJO
2.MEDOSEBNI ODNOSI V SODOBNEM ČASU
3.OTROCI; MLADOSTNIKI, STARŠI
Bogdan Žorž:
Razvajenost : rak sodobne vzgoje
[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]
Jaz tudi naredim marsikaj ZA otroka, NAMESTO njega pa nič. Kar že zna mora narediti sam in sam nositi posledice za svoja dejanja. Drgač pa mislim, da je dogovarjanje do neke mere kul, ker s tem samo pridobiva. Če ima otrok res dober argument, je lahko tudi po njegovo. Ne govorim za pravila, ki obstajajo in tista, ki si jih postavimo v družini (teh se je treba držat). Luka že od malega ve pregovor: Kar se mora, ni težko! Pa poznamo tri čarobne besede(prosim, hvala in oprosti) in njihovo rabo.
Šolskih nalog pa tudi jaz ne mislim namesto njega delat. Drugo leto gre v šolo, upam da se ne ugriznem v jezik. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]
Drgač je pa vzgoja proces, ne dejanje. Pa včasih tudi ne gre vse po naših planih ali kakor si izberemo. Treba jih je naučit, da bojo 'padali' ampak da je važno, da se bojo vedno tudi 'pobrali'.
|
|
|
|