Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: end1 IZVIRNO SPOROČILO: Gina Ma a veš, ljudje smo različni. Meni je ful pasalo imet obiske. Vsakemu bi pokazala svojega otroka, tako sem bila ponosna, navdušena in oh in sploh. Pa kako sem čakala obiske v porodnišnici, kar jokala sem od hudega, ko bližnjih ni bilo čist prec. Res smo različni. Pa pri tej zgodbi v bistvu sploh ne gre za to, ali si družaben ali ne, oz. ne gre se za navadit en na drugega in mir imet (kar je čist ok in fajn razlog in razumljiv in za spoštovat brez nadaljnega), niti za zaščitit otroka pred okužbami (kar je lahko tudi čist ok razlog, dokler ne pretiravaš pri tem, pa ga še pri treh letih nikamor ne pelješ v družbo, da se ne bo kaj nalezel), ampak gre tukaj za vprašanje - ali sploh komu dovolit otroka držat, božat - ker to je zgleda nekaj, kar avtorica ne mara, kakor razumem. Vzrok je za moje pojme malo čuden. Al sem pa jaz čudna, ker nisem overprotective človek. odgovor si napisala v prvem odstavku, a ne Kar se tiče tega, koliko so ti všeč obiski ja, kar se tiče pa tega, a hočeš komu pustit otroka v roke, ali ne, pa nikakor ni v prvem odstavku napisanega nič. S tem nima niti minimalne veze. Ima pa veze s ta zadnjim stavkom, to pa ja. Samo če bi bila sama taka, da ljudem ne bi puščala svobode, bi jih morala posedovat, bi se temeljito zamislila, kaj me v to sili, nikakor se ne bi zgovarjala na to, da smo pač različni in vztrajala pri tem ker je kao to ok, saj smo različni. NI ok če pretiravaš v posedovanju drugega človeka, pa čeprav gre za tvojega lastnega otroka. V posedovanju smo različni samo toliko, kot imamo radi sebe. Bolj se maramo, manj posedujemo in obratno.
|