|
endrina -> RE: RAZPOKANE BRADAVICE (31.12.2009 22:14:06)
|
No tu bi glede bolečnih in do krvi poškodovanih bradavic lahko tudi jaz povedala svojo zgodbo. Pri prvem otroku je trajalo to 2 meseca. Moj je rekel, da mi ne bo več dovolil dojiti, pa naj bo kar je, ker se mu to zdi že pravo mučenje. Gledal me je zraven kako sem se jokala in kako sem venomer zakričala, ko je mali prvič potegnil, ker se mi je zdelo, da mi vleče ven zadnji živec iz hrbtenice. Bolečine so bile res grozne, pa sem vztrajala, dobena krema ni pomagala, le čas je bil potreben. Kot bi odrezal je bilo naenkrat vse ok, rana zaceljena in bolečine so izginile. Sem potem dojila do enega leta starosti otroka.
No pri ta drugem otroku se je začelo skoraj isto, z eno razliko - počeno sem imela do živega le eno bradavico, ta druga pa me je bolela v drugi obliki - čutila sem pekoč občutek pri vsakem potegu kot da bi po nitkah čutila mlečne vode kako mi jih na silo ven sesa. Na zadnje sem si bradavice mazala s šentjanževim oljem, vrgla sem vstran lanolin kremo (ker mi je delal samo vse skupaj še slabše - venomer sem imela vse frišno, nič se ni sušilo ker je bilo preveč vlage), vrgla sem vstran blazinice za prsi proti iztekanju mleka. Čez dan sem nekajkrat hodila samo v bombažni majci brez modrca, da so bile prsi na zraku. Kot bi mignil se je rana zacelila in zdaj se lepo dojimo brez bolečin. Škoda da sem to zadnjo in skorajda brezvezno finto ugotovila šele po poteku enega meseca. Zadeva se je uredila v parih dneh.
Ja te boleče bradavice so grozne. V joku sem se pri dojenju spraševala kdaj bo že končno konec. Takrat niti ne pomisliš na to, da bi vzpostavljal nežno in neločljivo vez z otrokom, ker v tem mučenju nisi videl nič ljubečega, edini hasek je bil da je bil otrok sit (hvala bogu, vsaj to, da nisi zastonj trpel teh strašnih bolečin). Ko se mi je otrok zbudil sem bila že cela v strahu in živčna kako bom spet trpela 2x po 15 minut, kolikor je na začetku trajalo dojenje. No zdaj je to čist nekaj drugega. Z malim se prav cartama in uživam v tem da ga tako hranim in veselje mi je pogledat malčka kako se nasmeji, ko vidi da si dajem dol modrc in ko zagleda mamino zizo, potem pa veselo mljaska, da se mleko kar cedi mimo ust.
Punce saj bo. Začetki so hudi, pol pa se vse uredi in sledi uživanje v tej materinski vlogi. To lahko trdim iz dveh lastnih izkušenj.
|
|
|
|