Anonimen
|
Mogoče mi bo znal kdo svetovati kako se spoprijeti s težavami..mogoče se bo komu zdelo, da pretiravam a vseeno, rada bi še kakšno mnenje. Torej, pred malo več kot letom smo se z družino preselili k partnerjevim staršem, in sicer k njegovi omi-prababici (86 let), ker nam pač finančno ni več zneslo, da bi ostali v podnajemniškem stanovanju. Stanovanje imamo urejeno tako, da imamo svojo spalnico, kopalnico, kuhinjo z dnevno, vse ostalo je skupno, torej hodnik, klet...in seveda ENAK vhod. Oma se še zelo dobro drži, torej ji čist nič ne manjka. Zanjo skrbita partnerjeva starša in tukaj se vse skupaj začne. Torej kje jaz vidim probleme: - tašča mi je kar naprej zalivala moje rože na mojih oknih, čeprav ji nisem nič rekla in tako sva jih zalivali obe, to, da jih je nehala zalivat, sem morala eno parkrat ponoviti, ker je očitno gluha -ko sem prišla iz službe sem jo večkrat zalotila, da je prihajala iz moje kuhinje z eno coto v rokah in mi je s tisto enako coto pucala vsepovsod, po elementih, po tleh, po tv in kje se je pač še dalo - temu pucanju in hoji kar naprej v kuhinjo sem pol naredila konec, ko sem enkrat zaklenila vrata in ko sem povedala naj nas pustijo že enkrat pri miru, da smo mi familija, da je njun sin že odrastel in da ne rabimo, da ona hodi pucat - pa npr. pomijem hodnik po tleh pa pride ona z enimi starimi zamazanimi gatami s katerimi vedno pomiva (čeprav sem ji že davno kupla metlo za pomivat po tleh) in pomiva spet za mano..halooo, kot, da jaz ne znam pomit - že konec jeseni je povedala kaj bo vse posadila spet pred našim pragom, čeprav je oma rekla, da si lahko mi rihtamo kakor si hočemo..no iz tega ni nič in sem se tudi odločila, da si naj dela kaj si hoče, moje bodo samo še rože na oknih, ker nima smisla - iz vhodnih vrat npr. moramo jemat vsak dan ključe ven, da lahko tašča in tast prirogovilita že navsezgodaj k omi kuhat kavico, ker mi pač čez vikend včasih spimo celo do osmih - no danes in ne prvič pa me je razkurla še oma, saj moji hčeri kar naprej daje nekaj za jest. ko imamo mi kosilo tamala seveda ni več nič lačna in tako jaz mečem hrano vstran..in to sem omi tudi povedala..o užaljenosti pa kdaj drugič, očitno se moram kar naprej borit za svojo familijo Naj omenim še to, da nas je v hiši 10. V zgornjem štuku živi brat s familijo, ki ima dosti več miru kot mi..no mi ga itak nimamo, ker se vrata 100x na dan odpirajo in zapirajo. Ko hočeva tukaj noter nekaj vlagat - finančno pa se mi zdi vse skupaj tako brez smisla. Ne na brata ne na parnerja ni napisano nič, torej to pomeni, da ni nič od nobenega, ampak od fotra in mame. In mama ima pol tako čudne ideje, da bo pa njun del pol dobil tist, ki bo zanju do konca skbel..mislim halo, kako se bomo pa mi to pol odločili. Tako, da jaz pač upam, da bom imela enkrat življenju to srečo, da od te bajte pobegnem vstran, včasih sem res že obupana, ker imam tega vmešavanja in nemiru pred njimi že prek glave. A se kdo srečuje s podobnimi težavami? Sem napisala roman
|