|
Colt -> Še ena izpod mojega peresa, tokrat resnična.. (26.12.2009 17:18:41)
|
No,še ena malenkost izpod mojega peresa...sem se odločil da z vami delim spomine ki so mi je spremenili življenje. Na kratko, ''Laširanje''...to pomeni v letalskem žargonu, prvi samostojni let. Verjamem da Vas večina to ne bo zanimala, morda pa bo kateri všeč. Namreč prvi let jo kot prvi fizični kontakt z nasprotnim spolom, v nekem smislu izgubiš nedolžnost in nikoli več nisi isti. In ostane v tebi celo življenje. Vsak dih, vsak dotik in vsak poljub. Za to tudi sledeči spomini:
Pisalo se je leto 1995 in na travniku v Lescah nas je bilo 12 nadebudnih mladih zagnanih ''orličev''. Praktično šolanje je prehajalo v zadnjo fazo in pade odločitev učiteljev, oz. moje inštruktorice Danice, Grega ti greš danes sam. Če se prav spomnim, prvi od 12ih kandidatov..
Vsi vemo da se takrat v človeku odvije film, film kjer je enostavno treba upoštevati da varne roke inštruktorja ne bo poleg. No, jaz sem imel inštruktorico, Danico Volčanšek, kateri sem še danes hvaležen za vse iskušnje ki mi jih je posredovala. Mislim da sem bil tudi jaz njen prvi učenec, ker je takrat tudi ona polagala licenco za inštruktorico..
Torej vroč dan, 16i julij... Blanik L-23 z registracijo S5-7104 me je prijateljsko sprejel vase. Še zadni napotki moje učiteljice in nenadoma se kabina zapre. Ko se kabina zapre in ko zadaj ni več nobenega glasu, takrat veš...da si nekaj sekund najbolj sam človek na svetu. PA-18 (vlečno letalo) je počasi zategnil vrv, pomočnik na krilu dvigne le tega..in moj dvignjen pale da znak da sem pripravljen. Še kratko sporočilo po postaji ''Blanik 04 pripravljen za poletanje'' in motorno letalo doda plin, vrv se dodatno zategne in moje letalo se začne premikati...
Hitrost začne rasti in oči, koncentracija, roke, noge...lepo usklajeno delujejo. Krila lepo poravnana, smer prava in že začutim kako dobi ptič željo po letenju. Ko dobi tendenco ''skakanja'', počakam nekaj sekund in ga mirno ulovim in zadržim nekaj cm v zraku. Časa za razmišljanje ni in vse se dogaja precej hitro. Super cub (šlep našina) se začne lepo mirno vzpenjati in jaz mu sledim. Časa gledati levo desno ni, samo strogo v rep in položaj kril od ''šlepmašine''. Vse gladko. Nekaj rahlih zavojev in že sva na 450-500 metrih točno nad T-jem. (to je nekako središčna točka letališča, označena z ogromnim Tjem) Sledi odklop, dvojni poteg ''ausklinka''(ročka s katero odpneš vrv)
Takrat pa se je začelo. Napetost ''v šlepu'' je nenadoma izginila, nadomestila pa jo je čista, edinstvena in enkratna nebeška sreča. Sreča ki privabi solze v oči in sreča ki jo je dano okusiti malo izbrancem. Še nikoli prej in nikoli kasneje nisem doživeljal nekaj tako intenzivnega in božanskega, kot so bili ti trenutki, trenutki ki te spremljajo celo življenje. Premočrtni let naravnost proti točki...zelo mirno, spokojno in varno. Otroške sanje se spremenijo v resničnost, kakšna blaženost in kakšna čast za mladega 17letnika ki še živeti ni začel zares.
Ta omama je trajala nekaj sekund in sledili so levi in desni zavoji brzina lepo 80km/h kot pribita, višine še zadosti...človek bi kar ostal gor in užival to svobodo ki nima meja, pil to modrino in srkal ta veter ki tako nežno boža krila in daje vzgon. Nato komanda po postaji, ''04, pridi dol''. ''04 sprejeto'' in počasi z zračnimi zavorami do optimalne višine za šolski krog, torej 200m nad optimalnim položajem za vstop. Še rutinski ''04 vstopa v šolski krog'' in nato lepo po pravilih do finala. V ''šolcu'' (šolski krog, to je namišljen pravoktonik ki ga vsako letalo opiše pred pristankom) brzina strogo 90km/h, v finalu pa strogo 100km/h. Gladko poravnan v smeri 1-3 (zemljepisna smer ki označuje smer letališča v Lescah, torej smer proti LJ)in počasi do prvega in drugega ravnanja. Kolo je mehko pobožalo leščansko travo in tudi ustavljanje ni bilo predaleč. Tako kolegom ni bilo več treba hoditi stotine metrov po letalo. (pri šolanju smo vedno kleli drug drugega ker smo morali do sredine piste hodit iskat in porivat nazaj avion. Šele z izkušnjami so te razdalje postajale normalnejše)
Sledile so prve čestitke in vem da je bila ta moja zmaga, hkrati tudi zmaga ostalih prijateljev iz generacije ker so vedeli..če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Moja inštruktorica pravzaprav to sploh še ni bila, ampak je polagala izpit oz nabirala pogoje. Tako sem bil tudi jaz njen ''prvi'' in tudi ona je imela usta do ušes. Sledila je kratka analiza in šele takrat mi je počasi počasi zavest bila sposobna dojeti veličino dosežka. Popolnoma sam, prvič v življenju..sem pilotiral pravo letalo in varno pristal. To dejstvo mlad 17 letnik ne more dojeti tako hitro.
Srce je razbijalo, želelo, zahtevalo je še, še višje, še dlje in še lepše...kar je v sledečih letih tudi sledilo, ampak to je že ''druga priča''. SLedila so prešolanja na zmoglivejša letala, prvi preleti, tudi kaka akrobacija na skrivaj..tudi letenje s potnikom zadaj itd itd...letenje med Karavankami, nad Alpami...
Takole približno je bilo pri meni ''prvič''..
Se opravičujem za vse pravopisne napake.
Grega
|
|
|
|