Anonimen
|
Z možem sva skupaj 7 let, zadnje pol leta sva se resno pogovarjala o otroku in sedaj sva se zanj tudi odločila. Ko bo, bo. Ne želiva prehitevati stvari. Vendar najini pogovori o otroku niso potekali v stilu, kok bo fajn, pa se bo smejčkal, pa kako bo luštno, kot v pravljici. Daleč od tega, najini pogovori so potekali, kaj mu lahko nudiva, kako vzgojiti samostojno, samozavestno in edinstveno osebnost, kako se bo najino življenje spremenilo, nič več počitnic v daljne kraje, spanja cel dopoldan, večdnevnega žuranja, stalnih obiskov kina. Zavedava se, da je otrok VEEEEELIKA odgovornost, stalna skrb, kako vzgajati, kje postaviti meje, kje popustiti,... Za otroka sva se odločila zavestno, vendar nikakor z idelano predstavo, da bo vse kot v pravljici. Pa se mi še vedno zdi, da se nama niti približno ne sanja, kaj naju čaka. Hočem ti povedati, da sedaj nisi več sama. Si noseča, odgovorna za drugo bitje, zato stopi na realna tla. Otroku moraš nuditi ljubezen in strukturirano okolje. Bolj ko berem tvoje poste, bolj se mi zdi, da tako hitiš s poroko in imaš z njo toliko dela le zato, da lahko živiš v eni utopiji, pravljici, sanjskemu svetu, da bo potem vse super in fajn. Pred sabo imaš veliko težav, ki jih ima vsak par. Eni jih rešijo, drugi se razidejo. Rešuj vsako težavo posebej. Otroka si sklenila obdržati. Nadaljuj od tu. Poroka lahko počaka. Rekla sta, da sta se pogovorila. Uredu. Držita se dogovorjenega - OBA. Če eden dela mimo tega, ga ima drugi pravico opomnit. Predvsem si vzemi čas zase in za razmislek, kako naprej. Ne hiti!!!!
|