|
Mia007 -> RE: Praznična pomoč za našo Mio (26.12.2009 15:13:47)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Lisička Dada
Hvala za pohvalo, Colt [sm=smiley9.gif] , ampak kakorkoli že pohvale pašejo, imam zraven vedno nek čuden občutek, da jih (vsaj na takle način) ne bi smelo biti. Očitno moje izkušnje s to "javno" dobrodelnostjo (niso bile vedno dobre) delajo svoje. Priznam, da sem ponosna na to, kar naredim in na to, da se vam zdi pohvale vredno, po drugi strani pa se mi še vedno zdi, da je to nekaj tako... naravnega (vsaj zame), da ne potrebuje javne pohvale. V bistvu sem prepričana, da bi morali to početi vsi. Jaz sem se pred leti v to spustila izključno zaradi ene same stvari oz. enega samega dogodka - takšna akcija (v bistvu je bila še večja) je na RR potekala zame, na pobudo RR-ovke (katere nick sem "izgubila" ob brisanju mojega nicka), ko je meni umrla mama in ko, priznam, nisem imela denarja za njen pogreb. Izkušnja je bila... evo, pokadila pol čika, pa ne najdem prave besede. To se meni redko dogaja.
In, kakor sem tudi že nekje na tem forumu napisala - jaz sem (bila) samo pobudnica, nič drugega. Samo člen v verigi. Če ne bi bilo ostalih členov (beri: RR-ovk), potem jaz ne bi mogla narediti ničesar. Tako, da - če se že ploska, naj se ploska tistim, ki so tako ali drugače dejansko pomagale. So pa te akcije na RR živ dokaz za to, kaj vse se da, če se le hoče. Ne vem, ali si prebral ali ne, ampak če nisi, potem pokukaj med poročila o prejšnjih akcijah. Jaz se imam za močno žensko, ampak ko jih včasih prebiram, v miru, ob jutranji kavi, mi še vedno stopijo solze v oči. Za konec te teme lahko rečem isto, kakor sem rekla na začetku - ne morem, da ne bi...
Lisička
Res je zlata moja. Ti si tista zlata duša. Se spomniš, ko sva debatirali o subvenciji, in iz tega pogovora sva si na z.s. pisali. In ti si ugotovila kako je z menoj. Ne bom pozabila,ko si rekla, poglej na Dobrodelnost. V trenutku sem okamenela, in dobila solzne oči. In začelo se je. Ti si bila tista, ki si ostalim nekako povedala v kaki situaciji sem-smo. Hvala ti. Nepozabimo te, kakor tudi ne vseh ostalih. (čakam imena) Kot je rekel Colt KAPO DOL pred tabo, in res je KAPO DOL Lisiščka pre tabo.
Ampak moram se zahvaliti in pohvaliti ravno tako miško, ki je po takem grdem vremenu s svojo srčkano 4 mesečno Niniko prihajala k meni s polnim avtomobilom stvari, ki so nam vse prišle zelo prav in so nas osrečile. Pa nosečkika ABC, ki je s svojim trebuščkom ravno tako prispela do mene, kljub svoji nosečnosti. Ko pomislim, da imate polne roke dela s svojimi sončki 24 ur na 24 ur, in ste ob vsem tem še nam pomagale, in to je bila akcija v 3 dneh. Res, če bi sanjala, bi rekla, to je nemogoče, ampak sem se na lastne oči prepričala, da je to RES. Ko smo se srečale so bile moje očke suhe, ni pritekla solza ( zaradi tabletk), ampak srce mi je nabijalo in dregetala sem,ko sem vas zagledala. Solzice so se mi zlile, ko ste odšle in sem prišla nazaj v stanovanje, in videla kup vrečk, katere so z vašo organizacijo RR-jevke vsaka po svojih močeh napolnile. Tudi finančno ste mi veliko pomagale. Nekatere po poštni nakaznici, nekatere na TRR, nekatere v božično novoletni voščilnici z lepimi željami. Cmok imam v grlu. Hvala res prav vsem, vsem. Moja želja ostaja in bo ostala, da se enkrat v živo srečamo. Bom morala spet Lisičko organizirat, katera ima zapiske, da vas srečam v živo, vsako posbej objamem in se zahvalim na štiri oči.
Z vašo energijo, sem z Lano postavila v sredo smrekico, katere letos sploh nisem imela namena postaviti. Ni bilo moči, ni bilo volje, ni bilo veselja. Z vami sem to vse dosegla in jelkica z lučkami žari. Me pa spominja na mojega dragega, ker sva jo kupila pred 14 let, leto preden je umrl, in še vedno je taka, kot je bila takrat. Lanika je imela leto dni, in še danes se živo spomnim njeno prvo občudovanje lučk in modrih balončkov. To so prazniki, ko mojega še vedo takooooooooo močno pogrešam. Minilo je 13 let od kar je zaprl za vedno učke, in še vedno boli. 13 let se vsaki dan spomnim nanj. Pa se sprašujem, če je vse v redu z mano, da ga še vedno tako pogrešam. Seveda je. Zakaj? Ker vsa ta leta, ko sem bila ob njem so mi bila najlepša. Bila sem srečna, vesela ob njem. Ne prej, ne potem nikoli več tako. Takega moža, kot sem imela, ga nikoli več ne bom imela, oziroma moža NIKOLI več ne bom imela. Sploh, ko pomislim "moški" me strese. Očitno je , da se nekaj dogaja v meni, da v vseh teh letih sem sama. Kot sem rekla, ne morem pozabiti mojega pok. Danes sem bila pri njem na grobu. Mu prižgala cigaretko. To vedno, vseh 13 let počnem, ker njegova želja je bila en čik prižgat, ko je bil v bolnici, pa sem rekla, raje ne, ker ti bo škodil. Čez dva dni je pa odšel med zvezdice. Hudo, hudo mi je bilo, da nisem dovolila, da potegne dva dima, nikoli si tega ne oprostim, zato ga pa zdaj razvajam s čikcem, ko pridem k njemu in mu prižgem svečke. Cigaretko prižgem in jo posavim v zemljo, in opazujem, kako se nabira pepel, ki ne pade, dokler ga do filtra ne povleče.
4.1. imam spet UZ, in če bodo ti hudički še vedno tam v trebuščku, bom se takoj odločila za jih odstraniti. V sredo sem klicala dr. pa sem mu povedala za izvide, pa reče " joj ženske, pa nič mi ne verjamete, da bo vse ok". Sem rekla ja, ja... vam je verjet, samo dokler se jaz ne prepričam, ne verjamem nobenemu. Krasen dohtor. Komaj čakam 4.1. da ga vidim in se zmeniva za naprej...
Punce moje hvala vam za vse besede, pomoč. Ko vem, da se lahko sem obrnem in dobim energijo, mi veliko pomeni. Veliko lažje mi je, in osrečile ste me, ker vem, da ste nekeje tukaj, če rabim, da se bilo kako izpovem in mi je hudo. Rada VAS IMAM.
Prijeten vikend prav vsem.
|
|
|
|