Jančika_
|
Meni večinoma niso silili v otroke in v voziček oziroma me ni to posebej motilo, je bilo pa nekaj situacij, ko sem bila resnično šokirana, kaj si ljudje dovolijo. Enkrat sem se na ulici menila s prijateljico in je prišel mimo čuden tip, tak malo zanemarjen, zmeden, in začel otroka vlečt it vozička in zraven govorit: joj, kak mam jaz rad take male. Pismo, me je skor kap . Ko sem bila drugič noseča, že kar visoko, sem šla s prvim otrokom v ZD po stopnicah. V eni roki sem nesla voziček (marelo), z drugo sem manevrirala otroka. In pride tip, brez besed zgrabi otroka, mi ga izpuli iz rok in ga odnese po stopnicah gor. Sem se začela dret za njim, kaj je to, pustite otroka, tip pa nič, niti trznil ni, ni pogledal proti meni, nič. V zgornjem nadstropju se je ustavil, postavil otroka na tla in užaljeno rekel: saj sem hotel samo pomagat. Ja pismo, a maš jezik, kreten , vprašaj!!! Ne moreš kar odnest otroka, no! Zadnji primer je bila pa neka mamina bežna znanka. Z mamo sem sedela na terasi enega kafiča, otrok se je igral ob mizi. Pride ženska mimo, rečemo par besed in pri odhodu baba reče malemu: a greš z mano? Mislim, že to vprašanje samo mi dvigne dekl, kaj imaš sploh tuje otroke s sabo vabit? Ampak OK, pač ljudje rečejo vse sorte. In mali ne bodi len ji da roko in gre z njo (star je bil malo manj kot dve leti). Midve z mamo sediva in gledava, obe sva pričakovali, da bo ženska pač naredila par korakov in pripeljala malega nazaj. Ampak ne, baba mirno mašira dalje po ulici, ne pogleda nazaj, ništa. Ne vem, kako daleč je prišla, ko sva obe z mamo brez besed skočili v luft in tekli za njo in ji spulili otroka. Ženska ni rekla čisto nič, samo s takim bolanim pogledom naju je pogledala, napol odsotnim. Ne vidim druge razlage, kot da je bila kak psihični bolnik, verjetno kaj takega kot tisti iz prve zgodbe ali kaj. Na tole sem že skoraj pozabila, pismo. Kaki primerki hodijo po svetu...
|