|
silvyane -> RE: Koliko pa vam partnerji pomagajo? (22.11.2009 19:24:10)
|
Uuuuu, koliko odgovorov!
Bom pokomentirala, kar mi je najbolj padlo v oči.
ALWAYS LARA - čist bistvo si zajela
ajsek - "Je pa to očitno odlična taktika, da se izogneš delu v gospodinjstvu. Kar delaš, naredi slabo, pa bo drugič nekdo to naredil namesto tebe." To tudi dobro opisuje naše stanje.
IZVIRNO SPOROČILO: Kepica83
"Mati kuha, tvoj pomiva posodo, vsak drug teden počisti stanovanje, pazi otroka... kaj pa delaš ti ta čas???"
A pri vas doma so vsa hišna opravila kuhanje, pomivanje posode in čiščenje stanovanja? Pri nas še kaj drugega počnemo! Pa glede na to, da v času, ko je doma, po več ur dnevno preživi pred TV, mu ni hudega! Denarja prinesem k hiši ravno toliko kot on. Jaz imam večino časa otroka, tisto malo, ko ga pa ima on, pa se lahko vsaj malo potrudi. Skupaj živiva manj kot 2 leti, stanovanje sva dobila že pošlihtano, tako da ni imel skoraj nič dela s stanovanjem, okrog hiše tudi ne, ker dvorišča praktično nimamo. Zame pa ni nikoli recimo avta opral, ali opravil kakšno drugo bolj "moško" delo. Za "moška" dela, ki jih zmorem, rada poprimem, ker mi popestrijo dni, še zlasti, če sem pri tem na svežem zraku.
Tistim, ki odgovarjate v stilu Kepica83: Ni res, da ga stalno nadziram, ampak v stanovanju, ki je manjše od 50m2 pa slišim, če otrok joče, čeprav si umivam zobe v kopalnici. Pa tudi ne težim za vsak nič. Zlasti za pranje posode nisem več mesecev nič rekla, samo prala sem za njim preden sem kakšno slabo oprano stvar uporabila. Ko pa so bile otrokove flaše vse črne okrog sicer belega navoja za dudo, sem mu pa pokazala. Pa ga nisem natežila, niti nisem vse navlake iz preteklih mesecev prinesla na dan. Samo pokazala sem mu, ko se je to že n-tič ponovilo. Pa nisem jaz cel dan v postli in v luft gledam. Mislim, da z majhnim otrokom ne zmanjka dela.
Pred poroko nisva živela skupaj, ker on ni hotel, v 14 dneh po poroki sem zanosila. Pred poroko ni gledal TV sploh - razen poročil, ker za ostalo ni prišel na vrsto, ker je bil njegov oče non stop pred tv ekranom.
Sicer pa moram priznati, da imam malo slabo vest. Drugače sva se fuuuuul dobro razumela in je bil fuuuuuul dober partner, dokler nisva otroka dobila. Zdaj pa mi je otrok tako zelo pomemben, da mi vse tisto, kar je na ostalih področjih v redu in kar me je do nedavnega tako zelo vezalo nanj, ne pomeni več veliko. Res se nam je tudi življenje spremenilo, ne hodimo več toliko ven, ker smo imeli tudi z otrokom nekaj težav in vedno vse ni več izvedljivo in očitno mu je doma dolgčas in mu nismo več zanimivi oz. mu predstavljamo oviro, nismo več tako zelo svobodni kot včasih. Pa tu bi se morala kvečjemu bolj jaz pritoževati, saj sem več doma kot on. On si vseeno več privošči, ker otrok ni tako vezan nanj. NEneazadnje, ga niti previti ne zna oz. ga sploh nikoli še ni previl. Hranim ga prav tako samo jaz. Tako da on lahko gre ven brez naju, jaz pa otroka njemu za dlje časa ne morem pustiti, če moje mame ni doma, da bi ona še kaj priskočila na pomoč. Pa saj za to se ne pritožujem, kolikor imam časa in možnosti, z veseljem poskrbim za otroka. Ampak 24 ur na dan vsak dan NE MOREM! Najbolj me moti njegov odnos do otroka, vse ostalo bi se dalo rešiti.
Dost za danes! (nisem prebrala vsega, bom pa spremljala, ko bom imela čas) Zdaj me do vikenda ne vidite tu, ker z računalnikom zdaj v porodniškem nisva več dobra prijatelja.
Ste me pa malo potolažile z ralzličnimi odgovori. Vidim, da nisem prav sama v takem položaju. Razumem tudi, da me vse ne razumete. Bi mogli partnerje zamenajti za kakšen teden (šala), potem bi vedele o čem govorim, drugače je težko presojati in obsojati.
|
|
|
|