|
lucika -> RE: Marčevke 2010 - 2.del (21.1.2010 20:01:50)
|
še jaz, še jaz.... imam v wordu shranjeno, tak da ne bo pretežko:)
,Sploh ne vem, kdaj točno se je moja porodna zgodba pričela. Mislim, da nekje dva tedna pred predvidenim datumom poroda, ko resnično ni bil moj najboljši dan. Zatečene noge in visok pritisk sta bili stalnici mojih dni, tisti četrtek pa se je pridružil še glavobol. Po vsej prebrani literaturi sem sklepala, da to ni ravno najboljša kombinacija, in se šla za vsak slučaj pokazat v porodnišnico. Namesto zagotovila, da sem super zdrava in naj uživam v zadnjih dneh nosečnosti, sem dobila v roke pižamo z navodili, naj se poslovim od moža in udobno namestim v bolniški postelji. Še pregledali me niso v celoti, ko sem že jokala, kot mali otroci, da si želim domov. V naslednjih dneh so sledili pregledi krvi, vode, ginekološki pregledi, ctg-ji ob šestih zjutraj, neslana hrana, in nekaj super sostanovalk.
Zelo zanimivi so bili pregledi z uz. Mož se je prepričal, in nekako tudi mene, da naj bo presenečenje, kaj imam v trebuhu. Pridem en dan na ultra zvok. A veste kaj bo? Ne. Kaj pa si želite? Vseeno mi je… no, pa nekaj si sigurno želite? Ja, gospod doktor, otroka bi rada…..na cel ekran dobim sliko, tega, kar naj bi dobili. Ok, vdam se, povejte. In sem zvedela. Jaz, ki me skrivnosti tiščijo, bolijo, neznosno so mi težke. Izvedela sem nekaj, za kar sem se strinjala, da nočem vedeti. Podlegla skušnjavi, grozno. Celo noč kovala načrt kako ne povedati velike skrivnosti. Niti namigniti, biti popolnoma tiho. Do naslednjega jutra, ko drug doktor položi uz na moj trebuh in vzklikne: poglejte ga, dedca! Ja, hvala gospod doktor, zelo ste prijazni. Hvala bogu, da sem zvedela že včeraj, če ne bi pokvarili devet mesecev trajajoče presenečenje.
Čez en teden me dežurna zdravnica preseneti z idejo, da bi bilo super, če bi do poroda počakala doma. Cel teden so me imeli na očeh, merili pritisk in me hranili z neslano hrano, zdaj pa domov? Celo noč sem premlevala to misel. Premlevala sem tudi vse zaloge hrane, za vsak slučaj, da kaj ne ostane. Ampak po jutranjem pregledu me ne pošljejo domov, ampak v porodno sobo.
Dobila sem sobo z glasbo, žogami, novo posteljo, z vso super tehnologijo, ravno na posojo za testiranje. Na srečo, ker moje testiranje je dolgo trajalo. V petek ob 14 uri se je pričelo z vstavljenim gelom in rahlimi popadki. Standardni postopek klistiranja in britja so izpustili, mogoče pozabili, vsekakor mi je bilo prizanešeno. Ker nekega napredka ni bilo, sem dobila še injekcijo za mehčanje materničnega vratu, v kombinaciji s pomirjevalom, da sem lahko malo zadremala. Obljubili so mi, da ko se zbudim, bo pa akcija. Hja, malo prehitro sem se zbudila, brez akcije, ob treh ponoči. Na radiu Predin in njegova: Toti maribor je tak fejst nor. Se zbudim ponovno in spet ista pesem. Pa še enkrat. Sem si mislila, ja, toti Maribor je pa res nor, kaj vrtijo eno in isto? Sem zaspala in se zbujala, večkrat v parih minutah, ampak akcije od nikoder.
Mož je zjutraj že drugič prišel rodit z mano. Dobila sem svečko, a spet nič napredka. Moža pošljem na kosilo, jaz pa čakam, kaj se bo zgodilo. Porodničar mi naredi časovno strategijo, malo še počakamo in predrejo mi mehur. In so ga, ob štirih popoldne. Kako veš, kdaj ti odteče voda, je vprašanje, ki si ga zastavlja bodoča mamica vse dotlej, dokler ji res ne odteče. In takrat ve, kakšno neumno vprašanje je to bilo. Mož je seveda spet šel domov in se popoldan spet vrnil. Ampak tokrat je ostal.
Samo od sebe se pri meni očitno nič ne zgodi, zato so mi priklopili umetne popadke. Takrat sem videla, kakšno črto zariše pravi popadek, in ne črtic, ki so se kazale prejšnje dni in sem jih ponosno razkazovala sostanovalkam v sobi. Popadki so bili vedno močnejši, trajali vedno dlje, vmesni presledki pa ravno za tri vdihe časa. Babica se je zelo trudila, me hodila masirat, vendar mi ni pomagalo. Najprijetnejša mi je bila mrzla in mokra brisača, ki mi jo je na lice polagal moj mož. Do enajstih ponoči je trajala ta veselica, ko se je začelo pritiskanje. Sem brala o teh popadkih, dva, trije, pa je otrok zunaj. Jaz sem jih imela toliko, da sem vmes naštudirala sistem, koliko sekund prej pritisneš, da ne boli tako zelo. Zdaj ko to pišem, se sploh ne spomnim več, da bi kaj bolelo. Pa me je, vmes se mi je že kar bledlo. Ura je bila že čez polnoč, ko se je naenkrat zbrala okoli postelje cela zasedba doktorjev, babic, sester. Sploh ne vem od kot so prileteli, kar naenkrat je bila velika gneča okoli postelje. Začel se je tisti pravi filmski porod. Jaz tiščim, babičar se mi meče po trebuhu, nekajkrat tako, uspelo mi je videt škarje in tri reze…pa je šel presredek in prišel naš angelček.
Za nekaj trenutkov se čas ustavi. Dobesedno. Sekunde se zamrznejo. Ati je končno dočakal svoje presenečenje. Fant je. Jaz sem čakala, da zajoče in da mi povejo, da je vse ok.
Po 9 urah in pol intenzivnih popadkov, maratonih mojega dragega do umivalnika in nazaj, 36 urah v porodni sobi, mi je uspelo podreti še en rekord. Dobila sem najlepšega dojenčka na svetu. Črni laski, odprte temne očke, trepalnice dolge do pol noska, drobna bradica. Spomnim se najlepšega zvoka prvega joka, solz na moževih licih, neizmerne sreče. In groze, kako mi bodo zašili one tri reze izpred parih minut.
Poslala sem sporočilo vsem, ki so nestrpno pričakovali ta dogodek, ki so se z mano veselili preteklih devet mesecev. No, ne celih, rodila sem dva dni pred rokom.
Postali smo družina. Ki pa je še cel teden bila ločena. Ati doma, mami v solzah bolniške sobe, sinek pa na intenzivni negi. Če bo kdaj drugi poizkus, vem kaj me čaka in se bom na potek dogodkov pripravila. S svojo strategijo, ne doktorjevo. Pa vendar, če bo končna nagrada, kot je bila prva, bo vredno vsega truda.
|
|
|
|