|
baguSka -> RE: Kdo ima podobne izkušnje? (11.12.2009 10:22:52)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Gina
Mayflower, saj to kar se vam je zgodilo je resnično bila krivica prve sorte in nesramno do konca, vendar.... kaj imaš zdaj ti od tega, da visiš na nekih starih rečeh, ki so se zgodile? To je isto, kot da bi se dahauski vojni ujetnik, ki je prestal vse sorte grozljivke in krivice, kasneje namesto za življenje odločil za visenje na tem, kako je bilo grozno in zanič in hudo. Ničesar ne bi s tem poboljšal, kvečjemu še dodatno bi se kaznoval za vse grdo, kar mu je lajf naprtil. Čist enako je s tvojo mamo in tabo. Lahko rečeš, ok, zgodila se mi (nam) je krivica, svinjarija, grozljivka, ampak lahko se kaznujem sama sebe še naprej zaradi tega vsakič, ko pomislim na fotra, ali pa si dovolim normalno živet, ne da me misel na fotra spravi v slabo voljo. Matr, zakaj si ne vzameš tistega, kar ti od njega pripada? Razumem, doživljala si preko mame vse skup, jezna si nanj zaradi tega, ker je bil slab mož tvoji materi, pa posledično slab oče, vse to je res. Ampak vzami že nazaj, kar ti pripada. Zdaj njega prav nič ne boli, ker se ti sekiraš. Boli samo tebe. Niso najhujše krivice, veš, najhujše je, ko se okrog krivic prepiraš sama s sabo in jih vlečeš skoz lajf. To pa je hudo. IN če se je lahko moj stari stric, ki je preživel dachau odločil, da ne bo visel več ne na mučenjih ne na stradanju, pa je postal daleč najprijaznejše in odpuščajoče bitje na tem svetu, kar sem jih kdaj poznala, ki je kljub temu, da nihče v familiji ni hotel več brati nemško, zaradi sovraštva do nemcev, čeprav so vsi znali, no on se je odločil,d a sebi pa tistega, kar mu pripada ne bo jemal - bral je nemške cajtnge. Če je bil on to sposoben, si vzet, kar mu pripada, pa lahko tudi ti vzameš, kar ti od fotra pripada - fotr. Sebi na ljubo, ne njemu. Sebi.
btw, moj oče je zapustil mojo mami, ko je doživel infarkt. Ni bilo tako hudo, kot pri tvoji, razumem pa poanto. Vendar ne glede na to, če se moja mama ni čustveno nikdar pobrala, pa tvoja mama nikdar čustveno pobrala, sta oprosti, krivi čist sami. Ne ti, ne jaz, nihče drug, kot oni dve. Viseti na nekom, se boriti za njegovo ljubezen, četudi te zapusti v hudi stiski, je že skor mal bolno. Če ga isti hip ne vidiš kot eno govno, sebe pa kot največjega heroja, ker si zmogel čez bolezen iti, je pa nekaj narobe s tvojim razmišljanjem o sebi. In ne ti ne jaz nisva za to odgovorni, a veš. Pa ti pišem tole nekdo, ki ga je tudi mož zapustil zaradi ljubice, pa če bi zaradi tega ne prišla k sebi, bi bil to tudi moj problem, ne problem moje hčerke. In nikakor si ne bi želela, da zaradi tega moja hči trpi. In tudi ne trpi. Ker je moja globoka želja, da se z očetom super razume. Hvala bogu je bila to tudi želja moje matere. Morda sem pa zato očetu lahko odpustila. Predvsem sem mu pa oprostila zaradi sebe. Samo zaradi sebe. Ker živet z eno hudo mržnjo, jezo in žalostjo se enostavno ne da. Niti nima smisla se kaznovat vsakodnevno. Nima. Vsaj jaz to tako vidim.
U bistvu so tole moje besede. Sem sele zdej prebrala Ginin post. Samo da sem jaz mogoce mal bl ostro napisala... Ampak sem jo zelela pac spravit mal bolj na realna tla. Naj zacne gledat nase!!! In ce ne zeli gledat take tudi svoje matere, naj ji pomaga, da tudi ona pride do tega!
|
|
|
|