nananaja
|
navajeni smo na skromnost to itak, živela v študentu, kuhala veliko sama, ker boni niso bili več poceni, delala med počitnicami (kadar se nisem učila), včasih sem vzela kako priložnostno delo, brat je delal tudi med letom, v ljubljano sem hodila na štop, če sva imela z bratom svoj/skupni avto, je bil vreden skoraj nič - registriran še par mesecev ker je kak znanec kupil novega, pa starega predal, brat brez štipendije, študirala sva pa redno, no bratu manjka še diploma, oba na fmf, kar nama je zagotovilo, da sva oba hitro dobila službo. sicer so bili tudi žuri, ne morem reči, da ne, a le za denar, ki sva ga sama prislužila. da ne rečem, da še sedaj, ko imam denar, nimam navade kupovati oblačil samo zato, ker so mi všeč, in ne zato, ker bi rabila.
ko je študirala sestra, pa so se ravno spreminjali časi, ona je na srečo živela pri sorodnikih, ampak ona si pa prva leta študija res ni privoščila niti toliko kot midva z bratom, s počitniškim zaslužkom si je kupovala knjige, ker ona jih je morala imeti svoje, jaz sem jih večino dobila v knjižnjici.
starši si niso privoščili skoraj nič - vedno je mami rekla, da naj mi študiramo, ko bomo pa imeli službo, bo pa kam šla!
mnogi mladi hočejo imeti avto, jaz ga nisem hotela, ker bi potem morala plačevati bencin, registracijo, vzdrževanje... da mi stoji pred študentskim domom. jaz sem npr. doživela hudo preizkušnjo v srednji šoli, ko so nekateri sošolci in sošolke imeli svoje štipendije samo za svoj užitek, jaz pa sem si z njo kupila vozno karto, potrebno za šolo, pa še kaj prišparala za kako smučanje, izlet... redko sem si privoščila kaj iz užitka.
so izjeme, ki ne rabijo razkošja za študij, tudi danes!
sploh pa, danes je skoraj lažje imeti dva, tri študente, kot pa dva, tri osnovnošolce, ker se meni "brezplačna" oš zdi kar pošteno draga.
|
Natisni
Šolanje? Šolanje je za premožne. Moj sin je zlati maturant, in LJ lahko pozabi v sekundi. Sposoben za študij, brihten a možnosti nimam, da bi mui privoščila študij v LJ. Jaz upokojena 4 ure invalidsko, zaradi hudih stresov v žilvjenju, se zdaj ti stresi znašajo nad sina, kateri se je že drugič prepisal na faks, in to je zdaj end. Če ne naredi tega faksa, se lahko samo pod nos obriše z rednim študijem, in sanja kako bo izredno študiral in kje bo delo dobil, da si ga bo plačal. Imam še 15 letno hči, ki hodi v 1. letnik srednje šole. Kaj bo z njo pa še ne vem. Upam, da bo kaj boljše za njo, kot je bilo za sina, da ta država enkrat začne graditi in omogočiti mladim, ki so sposobni in pridni študentje, da jim pomaga dokončati študij katerega želijo. No coment. To se res lahko dogaja samo v Sloveniji. Mi smo v Evropi? Ne. Še Balkan nas je prehitel.
