|
syncMaster -> RE: kako veš... (18.11.2009 6:31:12)
|
IZVIRNO SPOROČILO: rezka
SyincMaster!
naredi to, kar si se odločila. To je najboljša odločitev. Še je čas. Ne dovoli, da te nekdo izsiljuje, vzemi življenje v svoje roke. To ti govorim iz izkušenj. Sama te moči nisem imela in to še sedaj obžalujem. Hrabro na pot, ni še vse izgubljeno, in povem ti, tudi za otroke je bolje, da ne živijo v takem duhu. Otroci imajo radi oba, zato trpijo, ko gledajo in poslušajo vajin odnos. Povem ti, ko odrastejoti sve povejo, ti tudi očitajo, da nisi bila dovolj močna mama in naredila tako kot je prav. Ne prikaži jim pa očeta v slabi luči. tu moraš biti diplomatska. Oče je en sam, zato je tak kot je, najboljši. Povej otrokom, da jih imata rada, da pa vidva nista najboljša prijatelja. Tukaj je pa zanka. Oba morata to dojeti, da ne prizadaneta otrok. Stiki naj bodo normalni, tudi oče mora biti prisotem pri problemih in uspehih. Bodi pa odločna, postavi se na svoje noge, finančno mislim da vam bo šlo, če si v službi, preživnino mora plačevati, če te pa izsiljuje s svojo hišo. naj si jo pa za klobuk zatakne. Kaj pa mu bo prazna hiša. brez žene. brez otrok. Nič. Hrabro na novo pot, uspelo ti bo, moč ti dajejo otroci, verjemi.
Imaš prav. Vendar ne zmorem. Sama sta že dovolj odrasla, da vidita, kakšen je, ga tudi sama obsojata. Jaz ne morem rečt, ko on kriči: vesta, ati je fajn in prav je, ko kriči.
Vključevanje v njuno vzgojo? Nikoli ga ni zanimala, oziroma ga je, takrat, ko je videl, da jima kaj ni uspelo, da mi je na pol metra v obraz kričal, kako sem nesposobna in da ne znam vzgajat otrok. Če me kaj bolj boli, kot to, da mi meče otroke pod nos. Jaz sem razočarana, če presedeim z njima za kjnigami (ker sta še kar otročja in verjetno jih nisem naučila, da moraš določene strani narediti samostojno) in vidim, da sta ga v šoli polomila zaradi nagajivosti, pa spakovanja. Ne morem ju pa zaradi tega imeti manj rada, oz., če povem drugače - pri možu štejejo samo lovorike: da pride lepa ocena, da si priden, da sprašuješ pametna vprašanja, da se znaš lepo obnašat. Kako pa do tega uspeha prideš, oziroma, da moraš otroka teh stvari naučit, mu pokazat, da zna - to poglavje spusti. Velikokrat se prekregava, ker ne zna nič lepo povedat, iz takih malenkosti dela velike in, v tistem, ko on kriči nanju, kako nesposobna sta, jaz vmes kričim, naj se neha dret in potem on vame, da ne moreta biti nikoli drugačna, dokler bom jaz takšna. Jaz dopustim, da se zadere, da jasno in glasno pove, da pa tečnari, pa ne pustim. Zdaj pa, kaj bo iz tega ratalo, ne vem, kakšen bo vpliv nanju tud ne vem. Da ne bom sebe delala v tej luči lepo, tud jaz imam velikokrat zelo povišan glas, vem pa, da ju znam tudi pohvalit, pa čeprav gre za malenkosti in med običajnim opravilom prosim za poljubček. Vem, da jima je všeč. Otroka sta zelo agresivna. Gene sta pobrala od naju obeh. Tudi jaz sem bila zelo živ otrok in še dandanašnji dan sem polna energije. In pravijo, kar te ne uniči, te okrepi. Vedno, ko me ponižuje, sem močnejša in mogoče sem si ravno zaradi tega ustvarila dobro samopodobo. To, da si z dvema otrokoma sam, hodiš v službo, zjutraj ob 5.30 voziš v vrtec, kasneje v šolo, da sva gradila hišo, ki je bila 15km oddaljena, da sem se 75km v eno stran vozila v službo, da sem vikende prečepela v gozdu, kjer sva drvarila in še ogromno stvari, vem, da sem sposobna in SE NE DAM.
|
|
|
|