|
Anonimen -> RE: hmm..pa povejte kej si mislite (16.11.2009 22:09:23)
|
IZVIRNO SPOROČILO: liam.90
hej,..želim si nekej povedat, pa povejte tudi vi kej, na to temo.
Sem 20 let stara in razmišljam o otroku. Vendar se mi zdi vedno bolj in bolj da to ni le taka bežna moja želja,...ampak to izhaja mal globje u meni. Pred letom dni sem se preselila k fanu, tukaj živim ker preprosto nemorem shajati z mojimi, ki so mi v srednji šoli zahtevali da se preživljam sama, pa še njim kao najemino s fantom plačujeva, ker živiva v njunem stanovanju. Pri tem sem blila pa popolnoma brez denarja in nič prišparanega nisem imela, pa tudi nikoli nism bla udeležena kakšne pomoči od mojih, varjanta avto, soba(pohištvo),...kot ostali moji bratje.
Poleg vsega psihičnega izsiljevanja z mamine strani, in tudi kašne konkretne klofute, ko kej ni bilo po njeno. no, še bi lahko naštevala, vendar se ne smilim sama sebi,...verjemem da je komu hujše. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden2.gif[/image] In sm se preselila.
Do takrat kao lepa dobra družina in kar naenkrat cela širša družina, prijatelji(dobro teji so iz moje strani vedli), .... vsi uglavnem zvejo, da ni vse rožnato, da se tudi "MI" ubadamo s problemi,...takršni kakokr koli že.
No sej kakor je bilo pričakovati, sedaj se ševedno šolam, vendar od staršov ni nobene podpore ali pomoči kakor koli že. Še pokličejo me ne,.. pa tudi če je kaj konkretno narobe. Varjanta kao jst nedelam prav, ker sem šla proč.
No, meni to niti nevem če mi predstavlja proble, s tem sem se soočila in vem da je tako, taki so,... Kot sem bila že prej navajena se tudi sedaj preživljam sama,... moj dragi in njegova družina mi v veliki miri pomagajo. Sicer nevem če bi zmogla, ker sem ful občutliva oseba, in nič ne v sebi skrivam. Vendar mi uspeva.
Začela sva tudi z gradnjo,..kateri moji sicer zelo nasprotujejo, sicer nevem niti zakaj. Njegovi so nama omogočili ta velik korak,... kar tudi meni pomeni veliko.
Sedaj pa si želim še malo bližine in topline, ki je nikoli nisem doživela prej,...vedno bolj se mi zdi da letim pred časom, hitim na vseh straneh,...ampak otročička si resnično želim. Mogoče se le bojim reakcije, kao premlada,... vandar o tem premišljujem že dobre pol leta, in upam da mi boste dali podporo da želja dozori.
Otrok ti bližine in topline staršev ne bo povrnil. Razen, če sama ne razrešiš, predno si zbežala. V tej situaciji ti ne priporočam niti živali. Najprej poskušaj s starši razrešiti. Nihče ne more biti nadomestek. Ne "zaduši" bitja, ker bi silno nekaj sedaj želela.
|
|
|
|