|
Mijavček -> Joj, ta moja mami... (16.6.2005 13:36:34)
|
Primož, men se pa zdi, da v tem primeru je stvar na starših da premislijo , koliko bodo obremenjevali nas.
Jaz mojim nisme nič govorila o ne-zanositvi, dokler nisem imela datuma za operacijo, potem se mi je pa zdelo logično, da povem zakaj grem v bolnico.
Starši so še vedno starši, in pomojem je jihova naloga, da nas potolažijo, ko nam je hudo, ne pa dan dajejo še dodatne občutke krivde.
So pa starši zelo zelo različni z enimi se da vse pomenit, z enimi pač ne. Ko sem bila v bolnici, me moja ni prišča nič obiskat, po telefonu pa me je, namesto, da bi me vprašala kako sem, pa če me je kaj strah, tulila v telefon, kako je njo strah! Ko da moram jaz zdaj njo tolažit, namesto, da bi ona mene!
Ne vem, mogoče sem prezahtevna, ampak mam že sama s sabo dovolj dela, in ne morem še mislit na to, da bom mamo tolažila, ker je njej hudo, ker jaz nimam otrok? Men je to narobe svet!
Kot sem že enkrat rekla: kdor ni šel čez te stvari, si tud u sanjah ne more milsit, kako je hudo.
Lp M:muca:
|
|
|
|