Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Maaja
a začetek bi povedala da je moj mož dober človek. Poročena sem 4 leta, imam 3 leta staro hčerko. Poročila sem se zelo hitro po tem ko sem spoznala mojega moža - vse skupaj sva bila par eno leto pred poroko. Verjetno ga nisem dovolj spoznala preden sva se poročila. Ko sva bila par je bilo vse idealno, sporazumevala sva se brez besed, nikoli ni prišlo do trenj, imala sva skupne hobije, ogromno časa sva preživela skupaj in se res dobro razumela. Imela sem občutek, da je družinski človek, saj sva pogosto preživljala čas z njegovimi nečaki.
Po pol leta sva se skupaj preselila v hišo njegove mame (kjer ona ne živi). Moj mož je ogromno delal (od 6 do 20 - pogosto tudi dlje, tudi vikendi niso bili izjema). Na začetku sem ga nekako razumela (ima svoje podjetje z več zaposlenimi, ki mu prinaša ogromno odgovornosti). Pravzaprav drugačnega življenja kot delo ne pozna - saj je moral že kot osnovnošolski otrok delati v družinskem podjetju vse popoldneve in vikende.
Tudi njegovi starši so več ali manj delali (tudi v tujini) in se za otroke niso kaj prida brigali - mojega moža je vzgojila njegova teta...
Skratka razumela sem ga in ga resnično ljubila (vse bi naredila zanj) in po tihem upala da bo ko bova imela otroke malo več doma (tudi sam mi je to sveto obljubljal).
Potem sem zanosila - oba sva si tega želela - on še bolj kot jaz (saj takrat še nisem diplomirala). In takrat so se začele prve težave. Želela sem si da bi bila nosečnost tudi del njegovega življenja, da bi kdaj zvečer skupaj pogledala kakšno knjigo o razvoju otroka, da bi šel kdaj z mano na pregled h ginekologu - vsaj proti koncu, ko sem težko sama vozila (ginekologa imam namreč precej daleč), vendar ni kazal nobenega zanimanja. In bila sem žalostna. V nosečnosti sem bila precej osamljena, preselila sem se namreč stran od vseh prijateljev in moje družine, njega pa nikoli ni bilo doma.
Pojavil se je še drug problem, nisem mogla več preživljati prostega časa kot sem ga prej - nisem smela na kolo in voziti 60 km, teči 10 km, rolati, smučati... on pa ni bil pripravljen zapostaviti svojih hobijev za teh par mesecev in z mano pač hoditi na sprehode. In tako sva bila skupaj še manj, saj je tistih par prostih minut raje preživel na kolesu, kot da bi bil z nosečo ženo. V meni se je podiral svet, iz sanj sem počasi padala na realna tla.
V devetem mesecu me je bilo pogosto strah, da bom ko se bo začelo morala poklicati rešilca saj se mi ni oglašal na telefon.
In potem sem rodila. Rojevala sem 12 ur in bilo je precej hudo, njega pa ni bilo ob meni, ker je med mojim porodom spal v avtu (ker je bil baje tako utrujen), prišel je le tik pred koncem in kmalu šel - delat.
Naslednji dan ga sploh ni bilo na obisk v porodnišnico, ker je bil itak že ponoči pri meni, prišla je le moja mami. Naslednji dan je celo prišel za celih 15 minut - potem je šel nazaj delat. Bila sem tako žalostna. Najbolj od vsega sem si ga želela imeti ob sebi, vsaj toliko časa, kot je bilo dovoljeno s strani porodnišnice pa ni bilo izvedljivo...
Ko sem po 5 dneh prišla domov se je moje življenje postavilo na glavo, moža ni bilo doma ne po dnevi ne ponoči do 11 - 12... Tudi v soboto in nedeljo. Ni mi pomagal z ničemer - enkrat ni ponoči vstal... Imela sem depresijo mislila sem da se mi bo zmešalo. Po dveh tednih sem spakirala kovčke in odšla k staršem. Kjer mi je mami pomagala da sem prišla k sebi in mi omogočila da sem se naspala vsaj 3 ure v kosu. Takrat sem se želela ločiti pa me je moja mami prepričala naj potrpim da bo bolje.
Pa ni bilo bolje, moj mož se s hčerko ni ukvarjal nič - prvi dve leti in pol. Prosila se ga naj bo malo z njo - vsaj 1 urco na dan - pa tega ni bil pripravljen narediti. Tako moja hči svojega očeta skoraj ni poznala do 2,5 let. In moja iluzija o srečni družini je postajala vse bolj bleda in bleda. Začela sem spoznavati da sva si tako zelo različna. Pa nisem odnehala, trudila sem se na vse kriplje na lep način da bi bili malo veča časa skupaj in da bi hčerka imela tudi malo "očeta".
Ni bilo nobenega rezultata, tudi ko je bila hčerka bolna ni šel nikoli z mano k zdravniku (ker njen zdravnik ni v istem kraju), ko sem bila bolna jaz ga nikoli ni bilo, parkrat sem z 39 vročine prenašala hči po stanovanju in skrbela zanjo. Ko sva zboleli obe, me je pa napokal v avto in sva se sami odpeljali k moji mami, saj z visoko vročino nisem mogla nič... On pa je bil tako razbremenjen.
Podpore s strani njegove družine nisem nikoli dobila - mama mi je celo očitala, da ga "**** - ker je priden in dela". Razumela me je le njegova teta ki ga je vzgojila, ona je sama od sebe videla mojo stisko in se pogosto poskušala pogovoriti z njim - a žal brez uspeha.
Po koncu moje porodniške se je pojavil nov problem, imam službo, ki se pretežno opravlja v popoldnaskem času. Želel je da zamenjam službo, ker ni bil pripravljen popaziti na hčerko med tem ko sem delala. Zato sem vedno manj delala, hčerke dopoldne nisem dala v vrtec, ker sem bila z njo popoldne pa sem jo dala pazit sosedi ali mami... Potem je začel zahtevati da dam hčerko v vrtec in začnem delati dopoldansko delo - kar koli ni važno če je to povezano z delom ki ga imam rada...
Tega nisem želela pa sem vseeno naredila kot je želel, dala hčerko v vrtec in hodila na razgovore, popoldne sem vedno manj delala, ker sem bila s hčerko, denarja je bilo vedno manj , nisem prispevala za stroške, kupovala sem le hrano in stvari za hčerko. Ker je finančno zelo močan se nisem preveč obremenjevala s tem. Name je vedno bolj pritiskal, kar se tiče denarja mi je metal naprej vsakih 5 evrov... Nikoli nisva nikamor šla, če ni bilo v njegovem intereu, pogosto je rekel, ne bom se prilagajal otroku, kar naj se otrok meni, saj je še majhen...
Moj zakon me je dušil, bila sem osamljena, žalostna, ni me razumel, ni me podpiral, ko sva spala skupaj se nikoli ni potrudil zame, ko je bil on zadovoljen se je obrnil in zaspal, rekel mi je celo da naj se sama med seksom potrudim da mi bo prišlo... skratka groza. Lahko bi napisala še ogromno pripetljajev in dogodkov, ko me je prizadel, razočaral, nalagal... vendar nima smisla.
Svet se mi je podrl in v tem času sem se navezala na prijatelja in najina veza je postajala vse močnejša in globja tudi on je bil poročen in ima otroke... Najina zveza je trajala leto in pol in na nek način še traja, če ne bi imela njega bi bila verjetno že zdavnaj ločena, saj mi je neštetokrat na ustnice priklical nasmeh, me crkljal ko sem bila žalostna mi nudil vse nežnosti in oporo, pogovore, varnost...
Moja čustva do moža so iz močne ljubezni, razumavanja, preko prošenj, obupa, žalosti, jeze, brezbrižnosti... prešla v popolno apatijo. Ničesar več ne čutim. Hladna sem kot led. Ne more me več ne razveseliti in ne več prizadeti. Kar koli mi reče se mu lahko nazaj le smejim okoli mene je zid.
Čutim da se moram ločiti vendar me je grozno strah za hčerko in ne vem kako bova preživeli. Denarno nisem močna. Verjamem da bom, ampak zaenkrat je še bolj slabo. Problem je tudi ker ne znam odgovorno upravljati z denarjem. Ne želim da bi moja pikica trpela zaradi mene. Ker jo imam najrajši na svetu.
Poleg tega se mi je sesul še svet ki sem ga zgradila okoli mojega prijatelja, povedal mi je namreč, da je bil iz objestnosti, ker se dalj časa nisva videla z drugo žensko, ki pa mu nič ne pomeni... skratka ne zaupam mu več tako kot prej in ne verjamem da bi bil lahko moj partner za naprej. Menim da če imaš nekoga rad pač ne spiš z drugimi... Skratka strah me je da so itak vsi isti in da prej ali slej zakon postane rutina.
Potem sem na službenem seminarju spoznala še nekoga, videla sem ga takrat na seminarju in potem še enkrat... Občutek in intuicija mi pravita, da bi lahko bilo nekaj več, vendar mi sigurno ne bo pustil blizu, če bom poročena... to je logično.
Sem na razpotju, za mano so samo ruševine, pred mano pa veliko čudovitega, če bom lahko naredila korak in se ločila. Vendar me je strah in ne vem kako naj vse skupaj speljem.
Razjeda me še dvom, kaj če sem samo razvajena in se pritožujem nad možem čeprav mi nič hudega ne dela... nikoli me ni tepel ali kaj podobnega... Ne bi rada kasneje ugotovila da sem se zmotila in bi mi bila vrata za nazaj zaprta. Zaradi mene me ne skrbi ne bi pa rada hčerki odvzela očeta in družine samo zato ker sem jaz nesrečna v zakonu...
Pozabila sem povedati da se je zadnji mesec mož streznil in se trudi biti več doma in se ukvarja s hčerko. Celo meni je predlagal da bi bilo dobro če bi enkrat na teden kam šla...
Problem pa je v meni, ker so moja čustva do njega popolnoma otopela in sploh ne vem če imam željo karkoli izboljševati. Pred dobrim letom je bila podobna situacija in sem mu dala ponovno priložnost pa je njegov trud trajal cca 2 meseca...
Ali naj se sprijaznim in ostanem kjer sem ali naj grem?
Prosim povejte mi svoje mnenje tako ali drugačno... pomagalo mi bo.
Težko je, ko ti je šele kasneje dano, da človeka spoznaš v pravi luči. Ne vem, če se bojiš finančne nestabilnosti, je morda skrajni čas, da se naučiš zaradi sebe in hčerke le to biti. Odnos, kjer partnerja ni nikdar, kadar ga potrebuješ, je obsojen na propad. Sama sem hvala bogu, po smrti ljubljenega partnerja imela to možnost, da ko sem spoznala osebo, mi je šlo toliko na roke življenje, da sem bila sama tudi pol leta v bolniški, pa enkrat ni prišel. In takrat sem ga sterala. Nič ti ne pomaga, če imaš nekoga, nimaš pa ga ob sebi, ko ga potrebuješ. Saj partner naj bi bil tudi prijatelj in ne človek, ki gleda samo za svojo rit. Sploh pa, če si že ugotovila, da nimaš od njega nič, poleg tega se ti ustvarjajo tudi problemi drugje, tašča itd.., ne vem, samo trpljenje si boš podaljšala v agoniji. Včasih moraš tvegati, pa čeprav so dispozicije slabe. Pretehtaj močno vse pluse in minuse, poskušaj biti realna. Sama razumem, da nekdo, ki ustvarja in vodi svoje podjetje pač določen čas nameni slednjemu. Vendar, če se poda še v kaj drugega, ki naj bi mu bila prioriteta, bi moral znal porazporediti čas med podjetjem in med svojim privat življenjem. Če v podjetju nima sodelavcev, na katere se lahko zanese, potem je iz tega vidika že tako zgrešen pojem in lahko veš, da sprememb ne bo, dokler sam do tega ne bo prišel. Ugotovil bo morda takrat, ko bo prepozno.
Sama si ne predstavljam, da bi pri tem zadnjem, imela z njim še otroka. Sem se zaklela po partnerju, ki mi je umrl, da jih nikdar ne bom imela. Celo življenje sem skrbela za druge, no, moj otrok pač ne bo prikrajšan za obojestransko ljubezen in pozornost obeh staršev. Groza me je, ko vedno več poslušam, kako se ne najde čas za otroke. Raje jih nimam, če vem, da bo v zgodbi vsaj eden trpel.
Vsaka učna lekcija ima svojo ceno. Če meniš in tako čutiš, da ni ničesar, kar bi svojemu partnerju lahko še nudila, enostavno zaključi (čeprav ne gre od danes do jutri). Če niti s pogovorom ne rešiš nič, nima smisla. Moj prejšnji, sem človek, ki se želi pogovarjati, in sem tudi se, vendar je vedno ostalo bolj pri monologih, čeprav je bil posluh, vendar sprememb pač ni bilo. V odnosu se je pač potrebno prilagajati, če želiš, da funkcionira. In če venomer naletiš na gluha ušesa brez sprememb, ja ne vem, trošiti energijo za prazen nič in hkrati izgubljati zaradi tega odprta vrata drugje, je včasih cena prevelika.
Če si že zdaj nezadovoljna, nesrečna, se ne tolaži s tem, da bo nekoč bolje. Že ta je sporna, on bi komandiral, tako kot želi, da bo njegova rit poslana, za tvojo mu je pa malo mar. Kaj pa ima za zahtevati, kako boš ti delala? Kot da delodajalci sedaj čakajo, da se bo nekdo zmigal spomniti, kdaj mu bo prišlo na pamet in se primajati v službo. Da ti pa še meče finance pod nos, pa ve, v kaki situaciji si, pa pokaj čim dalj stran od takega tirana. Počuti se močnega, ker ima vse pod kontrolo in ima oblast nad teboj. Po mojem je mal zamešal službeno življenje in privatno življenje, kjer ne zna stvari razločevati.
Odloči se pa sama. Srečno.
< Sporočilo je popravil Repka -- 7.11.2009 12:29:08 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Pa žal mi je za tvojo izkušnjo REPKA 
Kaj čmo, tako je, čeprav imam še po dveh letih in pol težave. Moj zaklad, ki je umrl, je imel željo po otroku, pa sem verjetno intuinativno zablokirala in odbila to možnost. Kot da sem slutila. Če bi imela sedaj še otroka, ne vem kako bi se pobrala. Vendar, imela sem lepo izkušnjo s tem slednjim človekom v razdobju veliko let, ko sem malo prišla k sebi, sem spoznala drugega in sem bila enostavno šokirana. Vem, kako boli, sploh če ljubiš in imaš rad, vendar "ljubiti" v trpljenju, ne prinaša sreče. Sem srečna, če lahko tako rečem, da nimam otroka ali otrok, pa nikdar nisem prakticirala zaščite. Pravijo, da že na začetkih spoznaš, če si pozoren, vendar je zaljubljenost včasih problem, ker te zamegli. Zato je tista druga štenga, ko padeš na realna tla tista, ko lahko nekako rečeš, boš ostal, ali boš šel.Sama sem se toliko naučila, da mi tudi zaljubljenost ne dela preglavic glede zamegljenosti. Te tako življenje nauči, da enostavno vklopiš zraven tudi razum. 
