Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Nenya Pozdravljene. Vidim da imamo precej različne pristope in danes bi rada da konkretno svetujete za situacijo, ki je nastala pri kosilu. Vnaprej sem hčerki povedala, da bo za kosilo juha in palačinke. Ko sem servirala juho je zakričala in jokajoč odšla od mize v sobo, zakaj, ne vem, rekla ni nič. Povedala sem ji, da dobi palačinke samo če bo pojedla tisto zajemalko juhe, zraven sem jima s sestrico ponudila krutone, to ponavadi pomaga, da rajš poje. Izbrala je lahko tudi žlico, malo ali veliko. Medtem ko sva jaz in njena sestrica jedli se je ona igrala z žličko, jo dajala v usta na napačnem koncu, padala ji je v juho itd, po tem ko sva že pojedli in sem ji pustila malo časa se ni zgodilo nič. Juho sem ji vzela in jo poslala v sobo. Enkrat je prišla ven in rekla da zdaj pa bo pojedla, seveda iz tega ni bilo nič, le še več igranja z žličko. Torej če prav razumem nekatere od vas, se vam zdi čist ok, da bi ona pojedla le palačinke (ker ni jedla juhe, posledično večji delež), ker ji pač trenutno tako paše. Juho naj potem poje nekdo drug ali jo vržem stran. Za njo je mlajša sestrica, ki vse to opazuje in bi čez nekaj tednov imela dve taki 'zbirčnici' namesto ene? Ali naj začnem kuhati vsakemu čalnu družine kar mu/ji paše in na dan pripravim štiri različna kosila? Konkretno bi bilo pri nas takole: Za kosilo se skuha, kar se skuha, eno za vse, kuhamo pa tako, da vsaj nekaj je vsak član družine - hrana je prilagojena našemu okusu. Torej skuhamo eno kosilo za vse. Mizo pripravi starejša, to zelo rada počne, pripravim ji žlice in vilice, serviete,.. na pult, ona razporedi po mizi, enako je s kozarci in pijačo. Če si zaželi manjšo žličko, jo lahko gre sama iskat v predal. Če bi bila za kosilo juha, potem bi jo nalila tudi njej, vendar ne bi vztrajala pri tem, da jo mora pojest. Pokazala bi moje pričakovanje, da jo vsaj poskusi, če ji ni všeč, ji pa pač ni všeč. Lahko bi jedla samo palačinke, a bi morala počakati, da drugi najprej pojemo juho. Če ne bi hotela tudi palačink, bi ostala brez kosila. Naslednji obrok je popoldanska malica. Po kosilu svoj krožnik odnese na kuhinjski pult. Kar se tiče obnašanja za mizo: tu pričakujem lepo obnašanje, da sedi za mizo, ne teka okoli, ne pljuva, packa, se igra s hrano. Če počne karkoli od tega, jo enkrat lepo opozorim, naj tega ne počne ter tudi razložim, zakaj ne. Če nadaljuje, ponovim prej izrečeno, z dodatkom, da bo naslednjič ostala brez kosila. Če še nadaljuje, ostane brez kosila. Pride pa do tega zelo redko. Če hrana ostane, jo zamrznem ali jo dobi kuža. Za ostale obroke si lahko sama izbere, kaj bi jedla, s tem, da ji ponudim na izbiro kake tri stvari. Kar izbere, mora potem tudi pojesti, drugega ne dobi, četudi se po dveh žlicah jogurta spomni, da bi pa nekaj drugega. Če pripravim kaj novega, pa vnaprej reče, da ne bo, ji prijazno rečem, da bi bila zelo vesela, če bi vsaj poskusila. Jo ne silim, če noče. Potem krožnik pustim zraven nje na mizi in se je že večkrat zgodilo, da je po 5-ih minutah začela sama od sebe jest. Meni osebno je hrana užitek, zato ne vztrajam na tem, da bi moral vsak jesti vse. Meni določene stvari ne pašejo, enako je tudi z ostalimi ljudmi, zato kuhamo take jedi, da so všeč vsem. Zgoraj si napisala, da starejša skoraj ne je zelenjave. Tudi naša jo ne mara, če je kuhana ali v solati. Poje pa precej zelenjave tako mimogrede, ko skupaj priprvaljava kosilo, npr. reže koreček in ga nekaj poje še zraven, podobno tudi papriko ali paradižnik. Solato je samo neokisano. Pljuvanje: če bi pljunila na knjigico, bi ji dala robček, naj knjigico obriše, potem pa bi ji knjigico zasegla s pojasnilom, da se ne pljuva, ker je to nevljudno in nesramno. Če jo kaj moti, naj pove, kaj jo moti, vendar naj to naredi na lep način, tako, da jo bomo razumeli. Npr. naj pove, jezna sem, ker... Žalostna sem, ker... Želim si,... Če bi pljunila na tla, bi morala pobrisati po tleh ipd.
< Sporočilo je popravil Ankica -- 9.11.2009 0:04:50 >
|