Aspergerjev sindrom in šola

Aspergerjev sindrom in šola (Polna verzija)

Forum >> [Otrok] >> Otroci s posebnimi potrebami

Sporočilo

Anonimen -> Aspergerjev sindrom in šola (26.10.2009 10:02:27)
Mene pa zanima kako je potem, ko je diagnoza enkrat postavljena. A v šoli potem na kak poseben način pomagajo otroku al kaj [sm=zmeden.gif]. Ker vemo, da otrok s tem sindromom zgleda čist ok, tut ni nujno, da ima kake posebne učne težave, ima pa probleme s sprejemanjem družbenih norm in zato lahko naprimer velja za ,,čudaka,,. Če ima katera mamica že šoloobveznega otroka s tem sindromom, naj mi prosim napišen svojo izkušnjo.

frost -> RE: Aspergerjev sindrom in šola (26.10.2009 11:36:45)
Otroku pripada mislim da 5 ur dodatne pomoči, če ima težave s snovjo. Za težave na socialnem področju pa bi se bilo dobro pogovoriti z učiteljico in specialnim pedagogom, učiteljica naj bo pozorna na to, kaj se dogaja v razredu, specialni pedagog morda lahko organizira kakšne ure socialnih igric, da otroka malo bolj vklopi med sošolce. V tujini je pogosta praksa, da ima otrok s PP v razredu vsak teden enega 'prijatelja', ki mu pomaga, sedi z njim-tam se to zelo lepo obnese, otroci so ponosni, da lahko pomagajo in ker preživijo nekaj časa s tem učencem je ta tudi bolj sprejet...veliko je tu odvisno od učiteljice, sploh na nižjih stopnjah, ker mora znati urediti odnose v razredu. Tudi kakšen sestanek z drugimi starši bi bil v redu-vsi vemo, da otroci v osnovi dokaj dobro sprejemajo drugačnost, je pa zelo odvisno od tega kako jim doma to predstavijo. Drugače pa mislim, da imajo na centru za avtizem neke delavnice socialnih veščin-vsaj včasih so jih imeli.

Anonimen -> RE: Aspergerjev sindrom in šola (26.10.2009 12:23:59)
No, sej največji problem je ravno v sprejemanju njega samega. Ker ne upošteva določenih pravil in se obnaša ,,drugače,, ga mogoče včasih otroci ravno zaradi tega porinejo malce na stranski tir. Recimo njemu ni samoumevno, da ni samo on v razredu in da je potrebno dat tudi drugim otrokom možnost za ,,sodelovanje,, (ne zna počakati, da ga učiteljica pokliče za odgovor, ampak odgovarja takoj, ko je vprašanje zastavljeno). Ko mu mi razlagamo, da tudi ostali otroci poznajo snov in da želijo tudi oni pridt na vrsto za odgovor, nam on z začudenjem odgovori:,, Ja sej če oni ne odgovorijo to ne pomeni, da ne znajo.,, Ubistvu gleda na stvari čist drugače kot mi. Potem recimo če imajo delo po skupinah je učiteljica primorana vedno njega dat za vodjo ene od skupin, ker sicer ni efekta od njega. Pa ne da noče delat v skupini, ampak ima svoj način razmišljanja in lahko dela le na ta način (npr: Rešiti morajo neko nalogo, ki ima več opcij reševanja. Ker več glav več ve poda običajno vsak otrok eno od opcij in se nato skupaj odločijo, kako bodo ta problem rešili. Naš pa vidi reševanje v samo eni od opcij in se naloge ne more lotiti drugače kot na ta način. In posledično zaradi tega, se morajo vsi udeleženi otroci v skupini podrediti njegovemu načinu dela. On pa sploh nima občutka, da je s tem kaj narobe.) Naj povdarim, da na lastno željo sedi sam. Je učiteljica že poskusila, da bi sedel s tem ali onim sošolcem, vendar žal ne gre. Njegov svet - večkrat čez dan(seveda tudi v šoli) se zapre v en svoj svet in takrat nič okoli njega ne obstaja. To lahko traja samo par minut, lahko pa tudi dlje. Takrat skače, maha z rokami, spušča čudne zvoke, pljuva in še in še... Uglavnem, če ga tako mal od strani opazuješ si lahko misliš, OMG, pa ta mali je čist prismuknjen[sm=smiley36.gif]. On je moj sonček in jst sm pri njemu tega navajena, ga opozarjam, se ukvarjam z njim, da nima preveč časa za kot jst pravim temu ,,fantaziranje,, ampak sošolcem je pa ČUDEN. No, še bi lahko naštevala in naštevala, ampak želim si samo, da najdemo način na katerega bi ga v šoli (predvsem sošolci) bolje sprejeli, saj prihaja do čedalje več konfliktnih situacij, ker mali sicer ni neumen in mu je moteče, da ga zezajo in se je začel temu tudi že ,,fizično,, upirat. Meni tudi večkrat razlaga kako so sošolci krivični do njega(največkrat je ta krivičnost posledica njegovega ravnanja, vendar se on tega ne zaveda) in mu probam na nek lep način razložit, da bi se mogoče bolje zastopil z njimi, če bi se probal obnašat tako in tako.

frost -> RE: Aspergerjev sindrom in šola (26.10.2009 15:30:22)
Koliko je star? Zna bit kar problem v šoli ja, sploh če se še učiteljica ne znajde najbolje. Uporabljajo v razredu vizualne urnike? Ali pa mogoče sličice in zraven napis, če že dobro bere. Lahko bi učiteljica organizirala pri razredni uri, da skupaj izdelajo en seznam pravil, ki se jih morajo vsi držati(saj verjetno pravila že imajo, ampak za vašega sina bi prav prišlo, da bi imel nekje na vidnem mestu tudi taka, nam samoumnevna pravila)-dogovor je na primer, da otrok dvigne roko preden odgovori in počaka, da ga učiteljica pokliče. Vaš sin sicer to verjetno ve, toda tega ne razume povsem-njemu je čisto logično, da odgovori če zna. In ker ima težave pri socialnih pravilih, mu ni samoumnevno, da si tudi drugi zaslužijo priložnost. Tu je treba iti po korakih-on se mora tega vedenja naučiti. Naučil pa se bo le z navodili in strukturo, ne zgolj z opazovanjem, ker kot pravite, on razmišlja čisto drugače kot večina. Ne narobe, le drugače. V tem primeru bi jaz naredila tako-za dvig roke se poišče nek simbol(v programu word je med sličicami zagotovo slika učenca z dvignjeno roko)-to se skopira, da na papir- to je simbol za 'preden odgovorim dvignem roko in počakam'-če zna brati, se lahko to zraven tudi napiše. Ker imajo otroci z motnjami avtističnega spektra bolj razvite vizualne predstave, je smiselno da se nauči simbol. Doma mu lahko na to temo sestavite socialno zgodbico(ne vem za koliko starega otroka gre, v vsakem primeru je smisel take zgodbe da je kratka, jasna in nazorno prikazana). Torej na primer v tej vaši situaciji ko otrok ne počaka, ne dvigne roke, preden odgovori, bi šla socialna zgodba nekako takole: stran: Učiteljica v razredu pogosto kaj vpraša (slika učiteljice obrnjene proti učencem)stran: Ko učiteljica kaj vpraša, moram najprej dvigniti roko (slika dvignjene roke)stran: Šele ko me učiteljica pokliče lahko odgovorim na vprašanje. stran: V šoli sem zelo priden in znam odgovoriti na veliko vprašanj. stran: Tudi moji sošolci znajo velikokrat pravilno odgovoriti na vprašanje. stran: Lepo je, da imamo vsi priložnost odgovoriti na vprašanje.stran: Če poznam odgovor, najprej dvignem roko. Nato počakam.stran: Če me učiteljica pokliče, lahko odgovorim na vprašanje. stran: Če učiteljica pokliče koga drugega, pa odgovarja on. Jaz pa počakam na naslednje vprašanje.stran: Lepo je, da imamo vsi priložnost odgovarjati. Tako smo vsi veseli. Ko učiteljica postavi vprašanje, najprej dvignem roko, počakam da me pokliče in nato odgovorim na vprašanje.Če ne pridem na vrsto, bom počakal na naslednje vprašanje. Vesel sem, ko znam odgovoriti na vprašanje. Nekaj takega. Recimo. Ta je malo dolga in namenjena malo mlajšemu otroku-se pa da prilagoditi tudi za starejšega. Fino bi bilo, če je na vsaki strani tudi sličica, ki se navezuje na povedano. Tako zgodbico lahko potem nekajkrat skupaj pogledata, prebereta, se o njej pogovarjata-naj si še učiteljica ali specialni pedagog vzame čas in jo predela z njim v šoli-povej, da bi rada na tem delala, da se tvoj otrok bolj vklopi v razred. Ne bo šlo takoj vse gladko, ampak bo se pa sčasoma navadil, ob pomoči takih zgodb in tistih 'pravil', ki naj bi bila na steni(ali na njegovi mizi, kakor mu je lažje). Če odgovori preden dvigne roko, naj učiteljica lepo razloži po korakih: preden odgovorite na vprašanje, počakajte da vas pokličem. Če vas ne pokličem, pa boste morda prišli naslednjič na vrsto. Lepo je da znaš, vendar moraš najprej dvigniti roko. Tisti ki dvigne roko, lahko odgovarja, tisti, ki ne dvigne roke pa ne sme. –nekaj v tem smislu( ne rabi govorit tako robotsko kot sem jaz napisala J Glede drugega problema – delo po skupinah. Učiteljica ga ni nič primorana dati vedno za vodjo skupine. To ji je pač najlažje narediti. Spet pravilo-vsak je enkrat vodja(kaj sploh pomeni vodja-a vodja določa, kaj kdo dela v skupini?-jaz bi to naredila tako, da je vodja tisti, ki pazi, da vsi delajo in da na koncu predstavi to kaj so delali-ne pa da se morajo vsi podrejati njegovemu načinu dela). Se pravi, vodja se menjuje. Po abecedi, seznamu, kakorkoli. Nekaj naj si določijo, nek sistem, strukturo. Naj napišejo seznam, da bodo otroci točno vedeli kdaj so vodja. Prav tako bi tudi tukaj bila uporabna socialna zgodbica-kaj vodja dela. Če rešujejo probleme, pri katerih obstaja več opcij reševanja, se mi ne zdi smiselno da bi se v skupini odločali, kako je najbolje reševati-ker ima vsak svoj način, ki mu je lažji. Nekdo bo 5+12 izračunal avtomatsko, nekdo bo računal 5+10+2, nekdo spet drugače. Kaj je najboljše? Tisto kar privede do pravilnega rezultata. Se pravi, da v tem primeru oba načina. Ok, recimo da imamo tako situacijo. Otroci so v skupinah po 4, račun je 5+12, naloga je ugotoviti kako je to najlažje izračunati. Vaš otrok pravi da avtomatsko, drugi otrok pravi da 5+10+2, tretji otrok pravi da 5+5+5+2, četrti otrok se strinja s tretjim. Kaj dela vodja?-pazi, da vsi delajo. Pazi da si pomagajo med sabo če kdo česa ne razume. In na koncu recimo pove kaj so delali. In ga naučimo, da namesto da bi rekel 'Najlažje se računa avtomatsko, ker je itak logično', reče 'jaz pravim da je najlažje tako, Mihcu se zdi da tako, Peter in Aljaž pa pravita tako'. Spet, socialna zgodbica, jasno določene skupine in jasna določitev vodje, ter jasna določitev nalog ki jih ima vodja. Pogovorite se s tem z učiteljico. Kako bi bilo za vašega sina najlažje, kako bi najbolje funkcioniral v skupini. Zakaj. Ne pustite da obvelja njena, če se ne strinjate. Naj pove zakaj se ji zdi tako najboljše, povejte še vi in najdita skupno rešitev(ne se prepirat z učiteljico, delati morata skupaj). Tretja stvar, sedenje. Želi sedeti sam. V redu-morda se tako lažje zbere, morda ga moti prisotnost koga drugega. Naj sedi sam, to je njegova želja in jo je treba upoštevati. Vendar se mora v tem primeru učiteljica potruditi da ne bo osamljen in izoliran-lahko ga določi, da pomaga kateremu sošolcu, ki nečesa ne razume. Če on česa ne razume, naj mu pomaga sošolec. Bi zdržal če bi 10 minutk nekdo sedel zraven njega? vredno je poskusiti. Učiteljica lahko organizira enostavnejše dejavnosti(pri katerih ni potrebna tako velika zbranost) v krogu-tam pa vsi sedijo sami, pa vendar imajo občutek vključenosti v neko skupino. Se zapre v svoj svet – povsem normalno, veliko se dogaja okrog njega in nekako se mora sprostiti. Jaz tega vedenja ne bi omejevala, če ga ne ovira pri šolskem delu ali kakšnih drugih dejavnostih-bo pa s tem res izstopal od povprečja. Če je sošolcem že zdaj čuden, se bodo tega stereotipa težko znebili. Ne bi bilo slabo organizirati manjše skupinice s specialnim pedagogom, ki bi z vašim sinom malo razložil tole-recimo, da skače, ker je vesel. Maha z rokami ker je vesel. Kaj pa mi delamo ko smo veseli-smejemo se. Bi nam bilo prav če bi nam nekdo rekel, da se ne smemo smejati, tako kot vašemu sinu rečejo da ne sme mahati z rokami?(spet odvisno od starosti kako se to predstavi) To je seveda treba narediti zelo previdno. Ne bi bilo dobro vašega sina preveč izpostaviti. Pa vendar, čemu se ljudje ponavadi posmehujemo?-tistemu česar ne razumemo ali se bojimo. Zato bi bilo dobro razložiti. Sin bo moral biti v življenju zelo močan, velikokrat mu bo težko in tu je pomembna njegova samozavest-stremite k temu,da bo ponosen nase in na svojo individualnost, ne glede na to koliko bo odstopal od normale.

frost -> RE: Aspergerjev sindrom in šola (26.10.2009 15:33:15)
(se opravičujem za dvojni odgovor, razdelila sem po odstavkih, da bo malo bolj pregledno) Koliko je star? Zna bit kar problem v šoli ja, sploh če se še učiteljica ne znajde najbolje. Uporabljajo v razredu vizualne urnike? Ali pa mogoče sličice in zraven napis, če že dobro bere. Lahko bi učiteljica organizirala pri razredni uri, da skupaj izdelajo en seznam pravil, ki se jih morajo vsi držati(saj verjetno pravila že imajo, ampak za vašega sina bi prav prišlo, da bi imel nekje na vidnem mestu tudi taka, nam samoumnevna pravila)-dogovor je na primer, da otrok dvigne roko preden odgovori in počaka, da ga učiteljica pokliče. Vaš sin sicer to verjetno ve, toda tega ne razume povsem-njemu je čisto logično, da odgovori če zna. In ker ima težave pri socialnih pravilih, mu ni samoumnevno, da si tudi drugi zaslužijo priložnost. Tu je treba iti po korakih-on se mora tega vedenja naučiti. Naučil pa se bo le z navodili in strukturo, ne zgolj z opazovanjem, ker kot pravite, on razmišlja čisto drugače kot večina. Ne narobe, le drugače. V tem primeru bi jaz naredila tako-za dvig roke se poišče nek simbol(v programu word je med sličicami zagotovo slika učenca z dvignjeno roko)-to se skopira, da na papir- to je simbol za 'preden odgovorim dvignem roko in počakam'-če zna brati, se lahko to zraven tudi napiše. Ker imajo otroci z motnjami avtističnega spektra bolj razvite vizualne predstave, je smiselno da se nauči simbol. Doma mu lahko na to temo sestavite socialno zgodbico(ne vem za koliko starega otroka gre, v vsakem primeru je smisel take zgodbe da je kratka, jasna in nazorno prikazana). Torej na primer v tej vaši situaciji ko otrok ne počaka, ne dvigne roke, preden odgovori, bi šla socialna zgodba nekako takole: : Učiteljica v razredu pogosto kaj vpraša (slika učiteljice obrnjene proti učencem) : Ko učiteljica kaj vpraša, moram najprej dvigniti roko (slika dvignjene roke) : Šele ko me učiteljica pokliče lahko odgovorim na vprašanje. : V šoli sem zelo priden in znam odgovoriti na veliko vprašanj. : Tudi moji sošolci znajo velikokrat pravilno odgovoriti na vprašanje. : Lepo je, da imamo vsi priložnost odgovoriti na vprašanje. : Če poznam odgovor, najprej dvignem roko. Nato počakam. : Če me učiteljica pokliče, lahko odgovorim na vprašanje. : Če učiteljica pokliče koga drugega, pa odgovarja on. Jaz pa počakam na naslednje vprašanje. : Lepo je, da imamo vsi priložnost odgovarjati. Tako smo vsi veseli. : Ko učiteljica postavi vprašanje, najprej dvignem roko, počakam da me pokliče in nato odgovorim na vprašanje. :Če ne pridem na vrsto, bom počakal na naslednje vprašanje. :Vesel sem, ko znam odgovoriti na vprašanje. Nekaj takega. Recimo. Ta je malo dolga in namenjena malo mlajšemu otroku-se pa da prilagoditi tudi za starejšega. Fino bi bilo, če je na vsaki strani tudi sličica, ki se navezuje na povedano. Tako zgodbico lahko potem nekajkrat skupaj pogledata, prebereta, se o njej pogovarjata-naj si še učiteljica ali specialni pedagog vzame čas in jo predela z njim v šoli-povej, da bi rada na tem delala, da se tvoj otrok bolj vklopi v razred. Ne bo šlo takoj vse gladko, ampak bo se pa sčasoma navadil, ob pomoči takih zgodb in tistih 'pravil', ki naj bi bila na steni(ali na njegovi mizi, kakor mu je lažje). Če odgovori preden dvigne roko, naj učiteljica lepo razloži po korakih: preden odgovorite na vprašanje, počakajte da vas pokličem. Če vas ne pokličem, pa boste morda prišli naslednjič na vrsto. Lepo je da znaš, vendar moraš najprej dvigniti roko. Tisti ki dvigne roko, lahko odgovarja, tisti, ki ne dvigne roke pa ne sme. –nekaj v tem smislu( ne rabi govorit tako robotsko kot sem jaz napisala J Glede drugega problema – delo po skupinah. Učiteljica ga ni nič primorana dati vedno za vodjo skupine. To ji je pač najlažje narediti. Spet pravilo-vsak je enkrat vodja(kaj sploh pomeni vodja-a vodja določa, kaj kdo dela v skupini?-jaz bi to naredila tako, da je vodja tisti, ki pazi, da vsi delajo in da na koncu predstavi to kaj so delali-ne pa da se morajo vsi podrejati njegovemu načinu dela). Se pravi, vodja se menjuje. Po abecedi, seznamu, kakorkoli. Nekaj naj si določijo, nek sistem, strukturo. Naj napišejo seznam, da bodo otroci točno vedeli kdaj so vodja. Prav tako bi tudi tukaj bila uporabna socialna zgodbica-kaj vodja dela. Če rešujejo probleme, pri katerih obstaja več opcij reševanja, se mi ne zdi smiselno da bi se v skupini odločali, kako je najbolje reševati-ker ima vsak svoj način, ki mu je lažji. Nekdo bo 5+12 izračunal avtomatsko, nekdo bo računal 5+10+2, nekdo spet drugače. Kaj je najboljše? Tisto kar privede do pravilnega rezultata. Se pravi, da v tem primeru oba načina. Ok, recimo da imamo tako situacijo. Otroci so v skupinah po 4, račun je 5+12, naloga je ugotoviti kako je to najlažje izračunati. Vaš otrok pravi da avtomatsko, drugi otrok pravi da 5+10+2, tretji otrok pravi da 5+5+5+2, četrti otrok se strinja s tretjim. Kaj dela vodja?-pazi, da vsi delajo. Pazi da si pomagajo med sabo če kdo česa ne razume. In na koncu recimo pove kaj so delali. In ga naučimo, da namesto da bi rekel 'Najlažje se računa avtomatsko, ker je itak logično', reče 'jaz pravim da je najlažje tako, Mihcu se zdi da tako, Peter in Aljaž pa pravita tako'. Spet, socialna zgodbica, jasno določene skupine in jasna določitev vodje, ter jasna določitev nalog ki jih ima vodja. Pogovorite se s tem z učiteljico. Kako bi bilo za vašega sina najlažje, kako bi najbolje funkcioniral v skupini. Zakaj. Ne pustite da obvelja njena, če se ne strinjate. Naj pove zakaj se ji zdi tako najboljše, povejte še vi in najdita skupno rešitev(ne se prepirat z učiteljico, delati morata skupaj). Tretja stvar, sedenje. Želi sedeti sam. V redu-morda se tako lažje zbere, morda ga moti prisotnost koga drugega. Naj sedi sam, to je njegova želja in jo je treba upoštevati. Vendar se mora v tem primeru učiteljica potruditi da ne bo osamljen in izoliran-lahko ga določi, da pomaga kateremu sošolcu, ki nečesa ne razume. Če on česa ne razume, naj mu pomaga sošolec. Bi zdržal če bi 10 minutk nekdo sedel zraven njega? vredno je poskusiti. Učiteljica lahko organizira enostavnejše dejavnosti(pri katerih ni potrebna tako velika zbranost) v krogu-tam pa vsi sedijo sami, pa vendar imajo občutek vključenosti v neko skupino. Se zapre v svoj svet – povsem normalno, veliko se dogaja okrog njega in nekako se mora sprostiti. Jaz tega vedenja ne bi omejevala, če ga ne ovira pri šolskem delu ali kakšnih drugih dejavnostih-bo pa s tem res izstopal od povprečja. Če je sošolcem že zdaj čuden, se bodo tega stereotipa težko znebili. Ne bi bilo slabo organizirati manjše skupinice s specialnim pedagogom, ki bi z vašim sinom malo razložil tole-recimo, da skače, ker je vesel. Maha z rokami ker je vesel. Kaj pa mi delamo ko smo veseli-smejemo se. Bi nam bilo prav če bi nam nekdo rekel, da se ne smemo smejati, tako kot vašemu sinu rečejo da ne sme mahati z rokami?(spet odvisno od starosti kako se to predstavi) To je seveda treba narediti zelo previdno. Ne bi bilo dobro vašega sina preveč izpostaviti. Pa vendar, čemu se ljudje ponavadi posmehujemo?-tistemu česar ne razumemo ali se bojimo. Zato bi bilo dobro razložiti. Sin bo moral biti v življenju zelo močan, velikokrat mu bo težko in tu je pomembna njegova samozavest-stremite k temu,da bo ponosen nase in na svojo individualnost, ne glede na to koliko bo odstopal od normale.

Anonimen -> RE: Aspergerjev sindrom in šola (26.10.2009 16:56:16)
Najlepša hvala za tako izčrpen odgovor. Mislim, da nam bo kar vse napisano koristilo. Je pa star 9 let in obiskuje 4. razred devetletke.

Stran: [1]