|
ronja -> RE: Zakaj ta strah! (26.10.2009 9:48:00)
|
normalno, da se nekje podzavestno bojimo tega, da se našim dragim nekaj zgodi....ker jih imamo radi pač....
ma, ja, to je res, ampak to, kar kepica opisuje, meji že na kako paranojo oz. anskiozno motnjo... Jasno, da te je kdaj strah - da pa ne moreš bit noben dan sproščen zato, to pa vpliva na tvoje življenje in ni dobro in tega se je treba znebit!
kepica, po moje je razlogov več: sprožilec je lahko res prijateljeva smrt in potencirajo lahko vse skup res hormoni. vendar vseeno mislim, da je zadaj nekaj drugega - sklepam iz tvojih postov na drugih temah. Mislim, da je zadaj to, da si ne zaupaš - sama sebi. Kot si enkrat napisala: kadar zalutaš, je on tvoja zvezda severnica - če ga ne bi bilo, bi se popolnoma izgubila. Ne razumi me narobe, ker te sploh ne obsojam in te zelo razumem kar se tvojega straha tiče! Tudi men eje bilo tako strah, ampak res je pa zadevo sprožila nesreča, v kateri bi skoraj oba umrla (samo zase sem vedela, da sem živa, zanj pa nekaj kake pol minute ne - in to je bilo najdaljše pol minute v mojem življenju...) in to je ena od dveh najhujših stvari, ki sta se mi do zdaj zgodile - čeprav sta se obe srečno končali[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].
Sama sem bila prepričana, da se mi ne bi več dalo ubadat z življenjem, če bi izgubila lubija. Ne sicer zato, ker bi mi on kazal pot, ampak zato, ker sem strašno dvomila, da bi lahko še kdaj našla koga, s katerim bi se tako ujela. Dokler nisem dobila otrok - zdaj vem, da bi se borila, pa če se zgodi karkoli. Ker se splača za njiju. In vem, da bi se sestavila, kar se mi je prej zdelo nemogoče. In bi zelo verjetno tudi našla še koga v svojem življenju. Od njega pričakujem isto - da najde mamo mojim otrokom, če se mi kaj zgodi - in on to ve[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]. (čeprav se nama ne bo nič zgodilo, itak ne pride v poštev[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]).
Mislim, da se je prav zato vse skup začelo potencirati, ko sta se preselila od tašče: vsa stvar te je globoko prizadela in takrat si se počutila popolnoma nemočno. In edini, ki te je branil in ti stal ob strani in stvar rešil, je bil lubi. Zato je tvoje sklepanje, da lahko to naredi samo on. Sama se pa še vedno počutiš nemočna... Podobno, čeprav v zelooooo mili obliki se je zgodilo meni, ko je pač tašča non stop visela tu. Odgnat jo je znal odlično on in njega se boji - mojih želja pa ne jemlje dovolj resno, ker jih pač ne povem dovolj direkt in dovolj neprijazno... In sem se tudi jaz spraševala, kaj bi naredila, če njega ne bi več bilo. prišla sem do zaključka (ker sem že imela otoroke, torej se bom borila ne glede na vse), da bi nekak že poštimala - da bi pač našla način, kako se sama zmenit z njo, tudi če njega ni. In potem sem se sama sebi zazdela totalna budala: če torej gotovo obstaja način, da bi to naredila, ker če njega ne bi bilo, bi ga našla -zakaj torej tega ne naredim že zdaj? Zakaj se pa zdaj zanašam na to,d a bo že on zrihtal in sem brez njega čisto bosa kar se tega problema tiče? No, to sem se vprašala in zdaj nekak delam na tem. ne rečem, da sem že glih doktorirala, se pa premika...
ne vem, če se kaj znajdeš iz mojih primerov, ampak ključ je v tem, da zaupaš sama sebi - da boš znala svoje življenje živeti ne glede na to, kdo ti bo stal ob strani in kdo ne! Da če ga ne bi bilo, bi bilo hudo in grozno, vendar ne bi pomenilo, da boš pa kar umrla ali zalutala. Da boš znala vedno sama poskrbet zase in za svojega otroka oz. otroke, ko/če jih bo več...
v nosečnosti smo še bolj občutljive, ker smo naravno manj zmogljive same - smo pač bolj okrone in zato bolj odvisne od naših alfa samcev, da nas bojo branili. zato se malo bolj bojimo zanje. Vendar pa paničen strah vseeno ni dober - ne zate, ne za otroka, ne zanj. Zate jasno ne zato, ker si vsak dan pod stresom, prav tako je pod stesnimi hormoni tvoje nerojeno dete, zanj pa zato ne, ker je ravnotako pod pritiskom, da se mu ne sme nič zgodit, sicer bojo vsi kar pomrli... In tudi pod pritiskom, da se mora vedno takoj javit, da se ne sme nikoli zaklepetat na poti, ipd... Ker bo njegova najljubša doma skoraj umrla od strahu, če se to zgodi. Ta pritisk je lahko prav ubijalski... Zato ti svetujem, kar si že sama mislila: da si omisliš strokovno pomoč, ker to so stvari, ki se jih da lepo uredit, če se človek poglobi malo vase in v svoje strahove, od kod izvirajo in zakaj si ne zaupa...
Splača se ti to zrihtat tudi zaradi otroka: ker otrok mora čutit varnost od obeh staršev: da bosta zrihtala - tudi vsak posebej, pa karkoli se bo že zgodilo! Da se lahko zanese tudi na mamo! Tudi če očeta ne bo več! Ker lahko se zgodi, da dejansko (nekoč v daljni prihodnosti) umre pred tabo - in takrat bo tvoj otrok bogi, če ne boš znala sama živet - in se mu boš nalepila, ker pač ne bo nikogar drugega... Zato se splača potrudit.
kepica, močna si bolj, kot si misliš! Počasi se poizkusi zavedat svoje moči - predstavljaj si, kaj vse bi lahko naredila, če bi bil tvoj lubi ujet nekje - no, vidiš da si močna in sposobna! Zdaj pa to moč izkoristi v vsakdanjem življenju!
|
|
|
|